Programirani pouk in učno oziroma poučevalno okolje
Matej Urbančič

Povzetek:  Koncept programiranega pouka, ki je vzniknil s pojavom različnih teorij o učenju in poučevanju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je v naslednjih nekaj desetletjih s tehnološkim razvojem dodobra prešel v digitalno obliko. V tem obdobju je potekalo intenzivno legitimiranje tehnologizacije, hkrati pa je zaradi velikih podatkovnih zbirk in napovedovanja uporabe umetne inteligence v virtualnih okoljih tehnologija prešla tudi v ospredje pojmovanja sodobnega pouka. Tehnologija širi možnosti individualizacije pouka in personalizacije učenja, prenosne naprave s številnimi tipali premikajo pouk v vsa področja raziskovanja, mobilnost v različne situacije. Strmčnik je eden prvih, ki je v Sloveniji razčlenjeval možnosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije pri pouku in ugotavljal, da se mora kljub novim možnostim učiteljeva ustvarjalnost izraziti skozi njegovo načrtovanje in izvedbo pouka, skozi celotno učiteljsko delo. A po nekaterih videnjih učitelj ni nujno človek. Sodobna učna okolja lahko prevzemajo njegovo vlogo, podobnega mnenja so bili začetniki v šestdesetih. Cilj prispevka je pokazati, da je osnovna zamisel programiranega pouka vsebinsko povezljiva s konceptom sodobnega pojmovanja osebnega učnega okolja, v prispevku razvita misel, ki sledi Strmčnikovim zapisom in jih prenaša v nov čas, nova razvojna obdobja, pa sledi vprašanju, ali bi bilo treba koncept učnega okolja obrniti v smeri poučevalnega.

Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.