Tematska vabila avtorjem

Vabilo avtoricam in avtorjem k sodelovanju pri tematski številki Sodobne pedagogike [SP 2/2027]

Dr. Iva Šegula – pozabljeno ime slovenske povojne pedagoške misli in šolstva

Sodobna pedagogika svoje strokovno in znanstveno poslanstvo izpolnjuje tudi tako, da se v obliki tematskih številk občasno pokloni velikim imenom slovenske pedagoške tradicije. Vabimo vas k sodelovanju pri rekonstruiranju ustvarjalnega prispevka dr. Ive Šegula (1909–1991), ki je s svojimi znanstvenimi besedili, prosvetnopolitičnim delovanjem, vodenjem Pedagoškega inštituta in osebno karizmo pustila globoko sled v novejši zgodovini šolstva in pedagogike na Slovenskem. Kljub nesporni kakovosti in pomenu njenega prispevka k povojnemu razvoju slovenskega šolstva in pedagoške misli ostaja njeno delo slabo raziskano in je odrinjeno v prostor pozabe. Zato želimo osvetliti njen prispevek na različnih področjih delovanja.

Učna leta dr. Ive Šegula

Iva Šegula je po maturi na učiteljišču leta 1928 opravila še 5. razred gimnazije, kar ji je omogočilo vpis na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala pedagogiko, psihologijo in filozofijo. Diplomirala je leta 1934. Redno službo na meščanski šoli v Tržiču je dobila šele leta 1939, vzporedno pa je pripravljala tudi doktorsko disertacijo, ki jo je zagovarjala junija 1941. Njene pedagoške ideje so se oblikovale pod vplivom vidnejših pedagogov tistega časa – npr. Karla Ozvalda in Franja Žgeča –, ki so pripadali različnim teoretskim tokovom. Analiza njenih pedagoških pogledov iz predvojnega obdobja kaže na vztrajanje pri teh stališčih tudi v povojnem obdobju, ko se je zavzeto in ustvarjalno soočala s spremenjenim ideološkim okvirom, ki je obljubljal odpravo neenakosti ter povečanje pomena znanja za kakovost življenja državljank in državljanov povojne Jugoslavije in v njenem okviru Slovenije.

Odnos do otroka

Najmočneje in najprej se je Iva Šegula v pedagoško zavest zapisala z legendarnim referatom na blejskem kongresu pedagoških delavcev leta 1950, ko je strokovno in politično javnost opozorila, da slovenska pedagogika ne pozna otroka, da je obravnavo otrokovih razvojnih zakonitosti in potreb podredila političnim ciljem razvoja šolstva. Nedvomno je v takšnem stališču mogoče prepoznati odmev predvojne reformskopedagoške tradicije in nastavek za drugačno šolsko doktrino, kot so jo nakazovale prve povojne pedagoške razprave. Avtorica je pri skrbi za pomen razvojne psihologije pri formiranju novih generacij sistematično vztrajala in se s sodelavkami na različnih točkah svojega razvojnega in raziskovalnega delovanja trudila, da se je zavedanje o pomenu skrbi za otrokov kognitivni in osebnostni razvoj širilo v vrstah učiteljstva.

Nastavki za disciplinarno utrjevanje slovenske pedagoške sociologije oziroma socialne pedagogike

Disertacija, ki jo je Iva Šegula zagovarjala leta 1941, je imela naslov Problemi pozabljenega otroka. To delo kaže preučevati in misliti kot enega prvih, če ne prvi dejansko znanstveno poglobljen pristop k razumevanju otrokovega razvoja v odvisnosti od socialnega okolja (skupnosti in družbe) in dinamike odnosov znotraj družine. S tem so bili nastavljeni tudi trdni temelji za pedagoško svetovalno dejavnost v družinskem in šolskem okolju ter tudi za kasnejši razvoj socialne pedagogike.

Premišljevalka šolske reforme

Iva Šegula je razpravo o šolski reformi v 50. in 60. letih oplemenitila s strokovno preudarnostjo in raziskovalno podprtim dvomom. Pri tem so ji pomagale tudi izkušnje, ki jih je kot štipendistka Unesca pridobila v Skandinaviji, Nemčiji in na Madžarskem ter seveda pri vzpostavljanju razvojne in raziskovalne infrastrukture v Sloveniji.

Prva direktorica Pedagoškega inštituta

Predanost dr. Ive Šegula skrbi za pogosto pozabljenega otroka, njena pripravljenost svoje življenje nameniti prizadevanjem za strokovno premišljeno izgrajevanje skupnega šolanja ter njeno hotenje premisliti, preučiti, doumeti in na tem ozadju povečevati prispevek šole k zmanjševanju neenakosti v družbi jo je logično pripeljalo tudi do mesta prve direktorice Pedagoškega inštituta. V skromnih razmerah je delo zastavila tako, da še danes predstavlja osnovo uspešne kombinacije dosledne teoretske in empirične obravnave problematik vzgoje in izobraževanja. Ravno vključevanje empiričnega v znanost so ji nekateri močno zamerili. Zdi se, da imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je njena izjemna študija vrednot 15-letnic  in 15-letnikov, pripravljena kot njeno slovo od vodenja Pedagoškega inštituta, tudi v jedru težko dojemljive pozabe njenega dela. Si je ta pokončna socialna pedagoginja, razvojna psihologinja, sociologinja vzgoje z gesto slovesa za moško dominirano srenjo tistega časa drznila preveč?

Biografija, bibliografija, spomini

Kljub izjemnemu prispevku dr. Ive Šegule k slovenski šolski in – to smemo reči – širši slovenski kulturni zgodovini so dosedanji biografski in spominski zapisi o njej sila skromni. Zato upamo, da bo tematska številka prinesla tudi poglobljen biografski oris njenega življenja in celovito bibliografijo, ki bo olajšala raziskovanje njenega dela. Hkrati pa vabimo njene sodelavce, kolege in prijatelje, da se spoštovani pedagoginji poklonijo s spominskim zapisom.

Za dostop do gradiva pišite odgovornemu uredniku (Matej.Urbancic@ff.uni-lj.si).

Urednika tematske številke sta dr. Slavko Gaber in dr. Edvard Protner.

Tematske prispevke pošljite na naslov: edvard.protner@um.si in slavko.gaber@pef.uni-lj.si

Ključni roki: