Samoevalvacija v slovenskih osnovnih šolah
Nina Breznikar

Povzetek:  V prispevku uvodoma obravnavamo ključne opredelitve evalvacije in samoevalvacije uveljavljenih avtorjev iz slovenskega in mednarodnega prostora ter opisujemo dejavnike, ki so na globalni ravni vplivali, da je predvsem samoevalvacija v zadnjih 30 letih vse pomembnejši sestavni del evalvacijskih procesov in prizadevanj na področju vzgoje in izobraževanja. Predstavljamo tudi dogajanje v Sloveniji na začetku devetdesetih let, ki je postopoma odpiralo prostor večji učiteljevi strokovni avtonomiji pri načrtovanju in izvajanju pouka, zaradi česar se je vse bolj kazala potreba po kakovostni (samo)evalvaciji vzgojno-izobraževalnih ustanov. Slednja se je v našem prostoru razvijala in implementirala predvsem skozi različne projekte, ki pa so ob umanjkanju skupnega metodološkega in konceptualnega okvira ter ustreznih sistemskih rešitev vodili v razdrobljenost v vzgojno-izobraževalni praksi. V drugem delu besedila predstavljamo rezultate kvalitativne raziskave, s katero smo ugotavljali, kako izbrane osnovne šole v Sloveniji izvajajo samoevalvacijo. Ugotovili smo, da med šolami, ki so bile vključene v raziskavo, obstajajo velike razlike v razumevanju in kompleksnosti izvajanja samoevalvacije. Sklepamo, da je eden izmed razlogov za to tudi nezadostna sistemska ureditev tega področja na nacionalni ravni.

Za ogled celotnega besedila morate biti naročnik in se prijaviti.
Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.