Razvoj pedagogike in šolstva v Bosni in Hercegovini od konca druge dr. Snježana Šušnjara
Povzetek: Takoj po končani drugi svetovni vojni se je v Bosni in Hercegovini začel intenziven razvoj celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema. Tako hiter napredek je bil pogojen s potrebami gospodarskega razvoja, industrializacijo in prehodom delovne sile iz kmetijske panoge, pa tudi s spremembami v celotni družbeno-politični strukturi ter »potrebi, da vsi delovni ljudje in državljani s svojim odločanjem in delovanjem sodelujejo v razvoju socialistične družbe« (Hromadžić 1982, str. 4–5). Hitro naraščanje natalitete v letih po drugi svetovni vojni in pomemben porast števila otrok v osnovni šoli sta pripeljala do nenehnega razkoraka med številom učencev in razpoložljivostjo šolskih prostorov ter učiteljev. V bosansko-hercegovskih šolah so prevladovala načela tako imenovane stare šole, ki so temeljila na verbalizmu, intelektualizmu in šibki usmerjenosti v življenje ter prakso. Bosna in Hercegovina je po letu 1945 sprejela marksistične teorije in njihov nesporen vpliv na vzgojo in izobraževanje. Šola je postala narodna, dostopna, obvezna za vse in brezplačna. Vzgoja in izobraževanje sta bila v vlogi ustvarjanja novega socialističnega človeka. Vpliv sovjetske pedagogike je bil očiten in ta pedagogika se je v Bosni in Hercegovini poskušala prikazati kot edina možna, kar je bilo značilno za vse države »ljudske demokracije « oziroma socialistične države, nastale po drugi svetovni vojni. Pedagogika v Bosni in Hercegovini je bila torej marksistična, a tudi vse bolj usmerjena k učencu in prizadevanju, da se ga vsaj deklarativno postavi v vlogo subjekta v vzgojno-izobraževalnem procesu.