Opredelitve in prepričanja o ustvarjalnosti: pogledi osnovnošolskih učiteljev, učencev in staršev na Hrvaškem

Marijana Županić Benić

Povzetek:  Po uveljavljeni opredelitvi je ustvarjalnost proces, katerega rezultat je stvaritev nečesa izvirnega, ki je hkrati tudi uporabno in učinkovito za družbo ali določeno družbeno skupino v nekem času. Sodobne izobraževalne politike poudarjajo pomen razvoja ustvarjalnosti, toda implementacija teh politik je odvisna od številnih dejavnikov. Intrinzične teorije ustvarjalnosti gradijo na predpostavki, da je dojemanje ustvarjalnosti in ustvarjalnih posameznikov odvisno od subjektivnih prepričanj o ustvarjalnosti, iz česar izhaja, da je pomembno razumeti, kakšna prepričanja o ustvarjalnost imajo učitelji, učenci in starši. Opravili smo raziskavo, v katero smo vključili vzorec 185 udeležencev iz hrvaških osnovnih šol v Zagrebu in na Reki. Med temi je bilo 62 učencev, 61 staršev in 62 učiteljev. Čeprav smo med vsemi tremi skupinami opazili podobnosti, smo ugotovili, da so se v nekaterih primerih opredelitve in prepričanja učencev o ustvarjalnosti pomembno razlikovale od tistih, ki so jih izrazili učitelji in starši. Učenci so v primerjavi z učitelji in starši v večji meri ustvarjalnost povezovali z nenavadnimi, domiselnimi idejami, manj pa z reševanjem problemov. Prav tako so se v manjši meri strinjali s pojmovanjem, da ustvarjalnost pomeni tudi delovanje v nasprotju s postavljenimi pravili, bolj kot starši in učitelji pa so se strinjali, da je ustvarjalnost izraz samozavesti in samouresničenja.