Učenje risanja v prvi polovici 19. stoletja Risbe Ane Marije Brandis in Filomene Lazarini

Lidija Tavčar

Povzetek:  Feministične teoretičarke so opozorile na institucionalno onemogočanje žensk, ki jim kljub likovni nadarjenosti niso bile dostopne enake možnosti kot njihovim moškim kolegom. Ženskam izobraževanje na evropskih »umetnostnih akademijah« ni bilo dovoljeno vse do konca 19. stoletja. Risanje po živem modelu, ki je bilo v središču akademskega izobraževanja od druge polovice 16. do konca 19. stoletja, tako ženskam ni bilo dosegljivo, celo več, prepovedano jim je bilo iz moralnih razlogov. Ker pa je bilo obvladanje upodabljanja človeškega telesa pomembno za nastanek zgodovinske slike, ki je bila poleg tega postavljena tudi na najvišje mesto na hierarhični lestvici med likovnimi zvrstmi, je bilo zato zelo malo epskih slikark. Izjema je bila slikarka Angelica Kauffmann (1741–1807). Sicer so se morale umetnice zadovoljiti z izbiranjem na hierarhični lestvici slabše vrednotenih motivov. Tako so postale portretistke, nesorazmerno veliko je bilo slikark tihožitij, ki so bila v hierarhiji motivov na najnižji stopnički. Feministične teoretičarke ugotavljajo, da v zvezi s socialnimi in institucionalnimi ovirami, s katerimi so se umetnice soočale, nejpomembneše vprašanje ni tisto o njihovem relativnem uspehu, njihovi kvaliteti ali pomanjkanju le-te, temveč, kako so tem oviram navkljub ustvarjale. V 19. stoletju je bila pri zasebnih urah slikarkam dostopna le zgodnja faza študija, torej prerisovanje slik in grafik, deležne so bile slikanja po antičnih kipih ali mavčnih odlitkih. V prvi polovici 19. stoletja pa je na začetni stopnji potekalo tudi triletno risarsko izobraževanje deklet iz plemiških družin Brandis in Lazarini. S pomočjo njihovih ohranjenih risb iz fundusa Narodne galerije je mogoče rekonstruirati način, kako so jih učitelji, uveljavljeni slikarji, poučevali v risanju.