Iskanje ravnovesja v vrtincu pedagoških teoretskih diskurzov

Zdenko Medveš

Povzetek:  Geslo »iskanje ravnovesja« meni osebno označuje srž raziskovalnega in pedagoškega delovanja Franceta Strmčnika. To bom prikazal skozi dvojno optiko. Najprej skozi Strmčnikov opus na disciplinarnih poljih onkraj didaktike, ki je sicer bila njegova težiščna raziskovalna pedagoška disciplina. Ta polja so teorija vzgoje (z analizo šolske kazni in »vzgojnim poučevanjem«), zgodovina pedagogike, primerjalna pedagogika in teorija izobraževanja. Še jasneje se težnja po ravnovesju razkriva v preseganju teoretskih oziroma paradigmatskih enostranosti, kar nekako iz ozadja opredeljuje njegovo metodo reševanja problemov, tako na področju didaktike kot v drugih disciplinah. Enostranosti in skrajnosti namreč za šolsko prakso niso le neustrezne, temveč tudi nevarne. Vpogled v širše paradigmatsko polje Strmčnikovega pedagoškega mišljenja pokaže, kako se je skozi čas dograjevala njegova temeljna teoretska optika, ki je vsebinsko sicer ostajala znotraj socialnokritične pedagoške paradigme, pa vendar je v delih po letu 2000 vse bolj zaznaven nekak epistemološki obrat od historičnomaterialističnega diskurza k hermenevtiki. To je hkrati tudi čas, ko mu postaja epistemologija bolj primerna za razvoj pedagogike in tudi didaktike kot psihologija.