Ali je Tagorejeva zasnova vzgoje in izobraževanja še aktualna?
Irena Lesar

Povzetek:  Rabindranath Tagore (1861–1941), zapisano tudi Rabīndranātha Thākura, je bil indijski oz. natančneje bengalski ustvarjalec (pesnik, pisatelj, dramatik, glasbenik in likovnik), ki ga večina pozna predvsem zaradi njegovega dela Gitandžali (Darovanjke), za katerega je že leta 1913 kot prvi Neevropejec prejel Nobelovo nagrado za književnost. Bistveno manj pa je poznan kot začetnik edinstvenega načina šolanja, pri zasnovi katerega je Tagoreja vodilo prepričanje, da je vzgojno-izobraževalni proces edini, ki vodi do rešitve vseh naših težav in omogoča realizacijo človeka v njegovi (po)polnosti, s tem pa vpliva na celotno fizično in socialno okolje, v katerem posameznik živi. Tagore v svoji zasnovi vzgoje in izobraževanja poudarja fizični, estetski, intelektualni, socialni, moralni in duhovni vidik človekovega življenja, prek katerih lahko človek razvije celostno osebnost. V tej zasnovi je fizičnemu in estetskemu razvoju čutov namenil vsaj tako pomembno vlogo kot intelektualnemu, če ne še večje, zato je (bilo) v vsakdanjem življenju njegove šole veliko poudarka na gibanju, glasbi, literaturi, umetnosti, plesu in gledališču. Med prvimi v svetovnem merilu je začel razmišljati o šoli kot globalni vasi v večrasnem, večjezičnem in večkulturnem okolju sredi tedanjih razmer ekonomskega neskladja in političnega neravnovesja v Indiji.

Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.