Samoopredelitev odraslih oseb z diagnozo avtizem iz Slovenije

Tina Žumbar in Irena Lesar

Povzetek:  Vprašanje poimenovanja posameznika in/ali (manjšinske) družbene skupine je zelo občutljivo in se mu v večini družb, ki upoštevajo načeli spoštovanja in nediskriminatornosti, namenja kar nekaj raziskovalne pozornosti. S poimenovanjem zlasti manjšinskih družbenih skupin se do določene mere (lahko) opredeli tudi njihov položaj v odnosu do večinske skupine oz. nekakšna družbena hierarhija, pa tudi perspektiva, skozi katero se gleda na odločujočo značilnost te skupine (npr. jezik in narodnost, spol, posebne potrebe). Pri tem pa se neredko spregledajo preostale značilnosti, ki prav tako pomembno vplivajo na življenje pripadnikov manjšinskih skupin. V zadnjih letih se v tem kontekstu uveljavlja praksa, da se o poimenovanju povpraša pripadnike proučevane manjšinske skupine, kar je bil osnovni namen raziskave, katere del je predstavljen v prispevku. Odrasle osebe z diagnozo avtizem (n = 55) so utemeljile, katera v Sloveniji prepoznana poimenovanja doživljajo kot žaljiva in katera preferirajo. Kvalitativna analiza pokaže, da med anketiranci ni konsenza o najbolj zaželenem poimenovanju, medtem ko z vidika v teoriji prepoznanih paradigem (najprej oseba, najprej identiteta) v odgovorih prevladuje preferenca poimenovanj najprej oseba. Kot najmanj zaželeno poimenovanje so anketiranci opredelili oseba z avtističnimi motnjami, ki je sicer trenutno uradno poimenovanje v slovenski zakonodaji (ZUOPP-1 2011), predvsem ker v poimenovanju poudarja patologijo, motnjo in nakazuje na napako v osebi sami.