Prakse in prepričanja vzgojiteljev predšolskih otrok o porajajoči se pismenosti v poststagnacijskem obdobju: primer Uzbekistan

Dinara Muminova

Povzetek:  Po 25 letih stagnacije je uzbekistanski izobraževalni sistem trenutno deležen pomembnih reform. Raziskava, ki jo predstavljamo v tem prispevku, je ena prvih, ki ugotavlja, kakšna so prepričanja uzbekistanskih vzgojiteljev predšolskih otrok in njihove vzgojne prakse, povezane z razumevanjem koncepta porajajoče se pismenosti. V ta namen smo prilagodili norveški vprašalnik o pismenosti v predšolskem obdobju in ga uporabili pri vzgojiteljih v uzbekistanski regiji Surkhandarya, in sicer pred in po izvedbi krajšega programa usposabljanja. Ugotavljamo, da so vzgojitelji razmeroma negotovi pri razmislekih o porajajoči se pismenosti in da obstaja razkorak med njihovimi praksami ter praksami, ki so jih kot dobre prepoznale nekatere raziskave. Čeprav je usposabljanje, ki smo ga izvedli, prineslo nekatere izboljšave, rezultati na splošni ravni za večino učiteljev niso zadovoljujoči. To pripisujemo zlasti pomanjkanju kakovostnih in na raziskavah utemeljenih programov usposabljanja o porajajoči se pismenosti, ki bi jih morali biti deležni vzgojitelji, njihovim zgrešenim predstavam o lastni vlogi v teh procesih, odsotnosti stimulativnega okolja, ki bi spodbujalo porajajočo se pismenost ter neustreznim kurikularnim podlagam. Intenzivne izobraževalne reforme po dolgem obdobju stagnacije so lahko zato neuspešne, zlasti če zaobidejo subjektivna prepričanja in ustaljene prakse vzgojiteljev.