Ali formalni in strokovni dokumenti s področja šolstva spodbujajo participacijo učencev?

Mag. Tadeja Kodele and dr. Irena Lesar

Povzetek:  V zadnjih dveh desetletjih je vprašanje participacije otrok predmet številnih razprav in raziskovanj. Še posebej po sprejetju Konvencije o otrokovih pravicah (1989) so se začele v odnosu med odraslimi in otroki pojavljati spremembe, ki se kažejo v spodbujanju otrok, da se sliši njihov glas, in večjem upoštevanju njihovih mnenj. Različne definicije participacije kažejo, da se stopnjo otrokove participacije razume vse od neparticipacije oziroma stopnje, ko otroci v zanje relevantnih procesih niso slišani in upoštevani, do stopnje, ko so v tem procesu pripoznani kot aktivni in kompetentni udeleženci, ki imajo moč, da lahko vplivajo na svoje življenje. V prispevku so predstavljeni odgovori na vprašanje, kakšno je pojmovanje participacije v formalnih in strokovnih dokumentih, ki opredeljujejo delo v slovenskih osnovnih šolah. Teoretska analiza je pokazala, da je participacija učencev v zanje relevantnih zadevah opredeljena predvsem s treh vidikov: imeti možnost izraziti lastno mnenje, imeti možnost izbire ter biti informiran. Opredelitve participacije v analiziranih dokumentih večinoma ne predvidevajo resnične participacije (ne poudarjajo vključenosti učencev v vse faze – torej ne samo omogočanje izražanja mnenj, ampak tudi sprejemanje teh kot pomembnih in enakovrednih mnenjem odraslih pri sprejemanju odločitev ter odgovornosti zanje). Zato je participacija v veliki meri prepuščena predstavam odraslih o možnostih njenega udejanjanja.