Socialno v socialni pedagogiki

dr. Špela Razpotnik

Povzetek:  V članku so najprej predstavljena nekatera izhodišča socialne pedagogike: delovanje v življenjskem polju, nedeficitarna usmerjenost, dialoškost ter refleksiven odnos do lastnega strokovnega delovanja. Sledi razprava o dihotomiji med težnjo po prilagajanju posameznikov trenutnim razmeram ter zahtevo po preizpraševanju trenutnega stanja. Pri tem socialna pedagogika izhaja iz umeščenosti posameznika v njegovo skupnost ter sledi predpostavkam interakcijske narave identitete, prav tako pa tudi ideji, da brez refleksije družbenih razmer ter ozaveščanja vpetosti posameznikov v širše strukture tudi prizadevanja za izboljšanje individualnega položaja uporabnikov ne morejo obroditi sadov. Nekateri termini, ki jih socialnopedagoški stroki v določenih kontekstih njenega delovanja, npr. znotraj vzgojnoizobraževalnih kontekstov, narekuje zakonodaja, se zdijo v nasprotju z opisanimi predpostavkami. Poimenovanje, kot je »čustvene in vedenjske motnje«, individualizira težave, prezre pa interakcijsko in sistemsko naravo posameznih pojavov. Vsakršna intervencija, naj bo vpeta v vzgojno-izobraževalni kontekst, socialno skrbstvo ali neformalne mreže, se udejanja z živo interakcijo z drugimi. Neoliberalni koncept individualne odgovornosti je pojmovanje, da je posameznik sam, neodvisno od različnih izhodiščnih položajev, odgovoren za svoje odločitve ter posledično za svoj uspeh ali neuspeh; tako ozko je razumljen predvsem v smislu, da ne pušča prostora družbenemu kontekstu ter taji predpostavko, da je človeško delovanje v bistvu vpeto v odnose z drugimi. V skladu s tem je v članku predstavljen koncept odnosnega državljanstva ter deljene odgovornosti, slednje pa nas spet poveže s socialnopedagoškimi izhodišči, ki poudarjajo pomen umeščenosti posameznika v socialni kontekst.