Zakaj umirajo dobre pedagoške ideje? (Ob 80. jubileju prof. dr. Metoda Resmana)

Zdenko Medveš

Povzetek:  Članek je nastal ob 80. življenjskem jubileju prof. dr. Metoda Resmana. Za njegovo strokovno in znanstveno delo sta značilna velika občutljivost za humanistične in socialne razsežnosti šolskega prostora ter snovanje idej in operativnih rešitev, ki v šoli krepijo duha humanizma in sožitja. V svojih zamislih zelo pogosto sledi intuiciji in racionalni presoji, redko pa se izrecno zaveže kakemu teoretskemu diskurzu ali paradigmi, čeprav je v njegovih delih dovolj namigov, ki dajo slutiti teoretska in paradigmatska ozadja. V svojem življenju je razvil kar nekaj dobrih pedagoških idej, v članku bomo obravnavali oddelčne konference kot pomembno inovacijo vzgojnih praks ter profiliranje dela šolskega pedagoga po letu 1999, ko so bile sprejete Programske smernice, ki so strokovno, teoretsko in metodološko radikalno spremenile dotedanji koncept delovanja službe, s tem ko so kot temeljno obliko njenega delovanja opredelile »svetovalni odnos«, kar je delo službe v praksi preusmerilo od razvoja pedagoških strategij, organizacije in kakovosti objektivnih delovnih procesov v individualno psihološko svetovanje. Nekatere najbolj odlične ideje pa so v šolski praksi preživele le kratek čas in v tem zapisu bom poskušal razkrivati njihova teoretska ozadja, kateri teoretski diskurzi so usmerjali njegovo delo, in se približati odgovoru na vprašanje, ali natančnejša identifikacija teoretskega oziroma paradigmatskega diskurza lahko zavaruje dobre pedagoške ideje za daljšo življenjsko dobo.