Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj: nuja, resničnost ali utvara?
Charl C. Wolhuter

Povzetek:  »Trajnostni razvoj« je postal mantra, ki jo je svetovna skupnost prevzela kot skupen izraz za vizijo sveta do leta 2030, izobraževanje pa je postalo sredstvo za dosego tega cilja. Ta shema postavlja dve temeljni vprašanji. Prvič, kako uporaben je koncept trajnostnega razvoja kot indikator vseh raznolikih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo? Drugič, kako prilagojena sta vzgoja in izobraževanje izpolnjevanju poslanstva zagotavljanja trajnostnega razvoja? Vzgoja in izobraževanje sta, vsaj v sedanji obliki, deležna očitkov mnogih – vključno z neoinstitucionalizmom, neokolonialnimi in postkolonialnimi študijami, analizo svetovnega sistema, teorijami odvisnosti in teorijami reprodukcije –, da nista brezpogojno dobrodelna sila. Članek poskuša na postavljeni vprašanji odgovoriti z vidika znanstvenega področja primerjalne in mednarodne pedagogike. Avtor ugotavlja, (1) da je trajnostni razvoj, vsaj v svoji sedanji opredelitvi, nekoliko redukcionističen koncept, ki ga uporabljamo kot skupni imenovalec za vse izzive, s katerimi se sooča človeštvo, in (2) da je – poleg pomanjkljivosti v sedanji opredelitvi vzgoje in izobraževanja kot enega od ciljev trajnostnega razvoja – vpliv vzgoje in izobraževanja odvisen od številnih izvenšolskih družbenih dejavnikov. Kljub temu sta vzgoja in izobraževanje nepogrešljiva pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, pri uporabi vzgoje in izobraževanja za doseganje teh ciljev pa bi moralo človeštvo upoštevati znanstveno področje primerjalne in mednarodne pedagogike.

* Celoten članek je na voljo le v angleškem jeziku.
Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.