Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj – izkušnje, dileme in perspektive

Barica Marentič Požarnik

Povzetek:  Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj se je uveljavljala že v devetdesetih letih in tudi prej, v obliki publikacij, posvetov, izpopolnjevalnih seminarjev in z navezavami na mednarodne smernice, iniciative in dokumente, vendar so mnoge od teh pobud zamrle ali bile pozabljene. Česa bi se lahko naučili iz dobrih, pa tudi manj dobrih izkušenj preteklih desetletij v svetu in pri nas? Kako doseči, da bo tudi razvoj tega področja bolj »trajnosten«, da ne bo segal le do ravni načel in ciljev v splošnih dokumentih, ampak bo vplival tudi na ustrezno prenovo učnih načrtov in zlasti na usposobljenost učiteljev, na njihovo delovanje v razredu, na bolj aktivno, izkustveno učenje, ki bo vodilo do zaželenih rezultatov? VITR v sodobnih zaostrenih razmerah terja tudi ozaveščanje o konfliktnih interesih in dilemah v odločanju posameznika, o okoljskih vrednotah ter spremembah potrošniških navad in življenjskega sloga. Kje so glavne ovire pri doseganju teh zahtevnih ciljev? In končno – kolikšen je sploh domet VITR ob soočanju z vse bolj katastrofalnimi posledicami dosedanjega netrajnostnega razvoja? Teh vprašanj se nameravam lotiti predvsem v obliki pripovedi svoje zgodbe ukvarjanja z njimi.