Korelacija dimenzij učiteljevih komunikacijskih stilov in komunikacijskega bontona

Giovanna Kirinić

Povzetek:  Razumevanje vzgojnih praks in spoštovanje potrebe po dvosmerni komunikaciji ter vzajemnih odnosih otrok, odraslih in učnega okolja zahtevata nenehno raziskovanje skupnega življenja in učenja vseh udeležencev. Razsežnosti učiteljevega komunikacijskega sloga omogoča temeljito analizo odnosa med učencem in učiteljem ter razumevanje določenega komunikacijskega sloga, ki je rezultat njihovega vedenja. Zato je bil cilj raziskave na vzorcu 257 osnovnošolskih učiteljev preučiti komunikacijske veščine ali komunikacijski bonton učiteljev in njihovo samooceno aplikacijo različnih komunikacijskih stilov pri njihovem vzgojno-izobraževalnem delu. Pri raziskavi sta bila uporabljena dva instrumenta: šestdimenzionalni vprašalnik o komunikacijskem slogu CSI (The Communication Styles Inventory, De Vries 2013) in vprašalnik o komunikacijskem bontonu, ki ga je po Watzlavikovih zakonih uredil Walroose (1974). Učitelji imajo raje skladen, pasiven slog komunikacije, to pomeni, da imajo raje dimenzije natančnosti in čustvenosti. Rezultati kažejo, da imajo učitelji nekaj znanja o dobri komunikaciji, vendar tega znanja ne uporabljajo v celoti.