Visokošolski učitelji o vsebini in izvedbi pedagoških študijskih programov za implementacijo inkluzivnosti: primera Slovenije in Hrvaške Siniša Kušić, Sofija Vrcelj in Irena Lesar
Povzetek: Članek je grajen na predpostavki, da je za učinkovito implementacijo inkluzivnosti potrebna reforma šolskega sistema in v tem kontekstu bi bilo treba kritično analizirati tudi izobraževanje (bodočih) učiteljev. Po uvodni predstavitvi koncepta inkluzivnosti je narejena primerjava programov izobraževanja (bodočih) učiteljev v Sloveniji in na Hrvaškem. V empiričnem delu, ki temelji na vzorcu visokošolskih učiteljev z univerz v Ljubljani, Mariboru, na Primorskem in na Reki, je predstavljena študija o kakovosti aktualnih študijskih programov, glavnih vsebinah in načinih izvajanja študijskega procesa. Skoraj polovica visokošolskih učiteljev je prepričana, da sedanji študijski programi (bodočim) učiteljem ne omogočajo pridobitev zadosti strokovnih znanj in veščin za delo z marginaliziranimi. Večina anketirancev ocenjuje, da so vsebine, povezane s samim poučevanjem, najpomembnejše, medtem ko so širši pedagoški vidiki (npr. prijetno vzdušje, različni načini discipliniranja) manj pogosto izbrani kot pomembne vsebine za (bodoče) učitelje. Prepričanje večine visokošolskih učiteljev je, da je najučinkovitejši način izobraževanja za delo (bodočih) učiteljev v heterogenih skupinah, da študente seznanijo z ustreznimi teoretičnimi koncepti, pa tudi da študentom omogočijo izkušnje neposrednega pedagoškega dela z marginaliziranimi in da v predavanja vključijo številne aktualne primere, ki osvetlijo položaj marginaliziranih v družbi na sploh ali v šolskem kontekstu.