Učenje in poučevanje v virtualnem učnem okolju – pomen oblikovanja skupnosti in sodelovanja

Marko Radovan in Nina Kristl

Povzetek:  Sodobne oblike poučevanja v visokošolskem izobraževanju, ki zajemajo vključevanje IKT v študijski proces ali selitev določenega dela študijskih aktivnosti v spletna oz. virtualna učna okolja, tudi v slovenskem visokošolskem prostoru niso več redkost. Razlogi za to so različni, učitelji pa jih utemeljujejo predvsem z izboljšavo kakovosti procesa poučevanja, motiviranjem študentov in boljšimi študijskimi rezultati. Virtualne skupnosti in proces njihovega oblikovanja v virtualnih učnih okoljih so dokaj novo področje raziskovanja v visokošolskem izobraževanju. Začetki sistematične obravnave tega področja segajo v devetdeseta leta in vključujejo raziskovanje koncepta (socialne) navzočnosti v virtualnem okolju ter njenega vpliva na proces in rezultate učenja (Gunawardena in Zittle 1997). Ugotovitve teh in drugih raziskav so podprle domnevo, da je ključ do uspešnega učenja in poučevanja v virtualnih učnih okoljih v oblikovanju učinkovitih (učnih) skupnosti. V prispevku bo kot okvir za razumevanje procesov, ki potekajo v virtualnih učnih okoljih, predstavljen model »skupnosti raziskovanja« (angl. community of inquiry, CoI), ki so ga leta 1999 utemeljili Garrison, Anderson in Archer (2000). Po modelu CoI izhaja izkušnja učenja v virtualnih učnih okoljih iz interakcije treh dimenzij – socialne, kognitivne in dimenzije poučevanja (prav tam). Model torej predpostavlja, da učinkovito visokošolsko poučevanje ni le rezultat delovanja kognitivnih dejavnikov in učiteljevega posredovanja, temveč je v enaki meri pomembna tudi socialna dimenzija, ki opredeljuje razvoj in delovanje skupnosti. V prispevku se bomo osredotočili na značilnosti virtualnih učnih okolij, njihove prednosti in slabosti, predstavili model CoI kot okvir za načrtovanje učiteljevega dela v virtualnih učnih okoljih.