Ideja inkluzije – med različnimi koncepti pravičnosti in etičnimi teorijami

dr. Irena Lesar

Povzetek:  V prispevku je šola prikazana kot socialni prostor nenehnega srečevanja in prepletanja individualnih, socialno-kulturnih, ekonomskih in političnih specifičnosti posameznika in družbe. Ker je šolanje v večini družb postalo normalizirana socialna praksa, se v sodobnem času išče rešitve, kako v procesu šolanja omogočati enakost možnosti, torej, kako onemogočati vpliv neizbranih pogojev (spol, socialno-ekonomski status, kultura, hendikep) na šolsko (ne)uspešnost. Pri iskanju rešitev je treba upoštevati različne hierarhije v družbi (ekonomska, statusna, politična), ki ključno prispevajo k neenakosti učencev, in šolo zasnovati ne le na konceptu distributivne pravičnosti, na katerem je v Sloveniji zasnovana danes, marveč upoštevati tudi koncept pripoznanja in reprezentacije – torej holistični, integrativni pristop. Ker pa izkušnje kažejo, da zgolj pravno opredeljevanje področja šolanja ne zadošča, je pri ustvarjanju pogojev za udejanjanje ideje inkluzije potrebna izpostavitev ključnih vrednot. To pomeni na podlagi različnih etičnih teorij (etika pravičnosti, etika skrbi, komunitarna etika) premisliti, katere vrednote so bolj oz. manj podporne pri udejanjanju ideje inkluzije. Pri vsakodnevnih srečevanjih učencev in učiteljev pa ne smemo spregledati vpliva t. i. medosebnega prostora, ki lahko prispeva k opolnomočenju in napredovanju učencev ali pa ne, kar je odvisno od predstav učiteljev o pričakovanjih, sposobnostih in ciljih šolanja (marginaliziranih) učencev.