Zakaj vključevati vrstniško mediacijo v (osnovne) šole?

Irena Lesar in Darja Rugelj

Povzetek:  Vrstniška mediacija je v zadnjem času na šolah ena izmed zelo zaželenih tehnik reševanja sporov, toda praviloma ne more obstajati brez šolske mediacije, ki pa jo vodijo usposobljeni strokovni delavci na šoli. Ker je v slovenskem prostoru to področje raziskovalno tako rekoč povsem spregledano, je osnovni namen prispevka vsaj nekoliko zapolniti to vrzel. Kvalitativna raziskava, narejena na vzorcu vzgojnih načrtov ljubljanskih osnovnih šol, pokaže, da je v skoraj treh petinah vzgojnih načrtov mogoče zaslediti mediacijo, vendar je kar v dobri petini izmed vseh vzgojnih načrtov ta tehnika le zapisana in je na šolah sploh ne poznajo; v dobri petini vseh šol pa vključujejo tudi vrstniško mediacijo. Koordinatorji mediacije in učitelji na izbranih šolah prepoznavajo številne pozitivne vidike vrstniške mediacije, zato bi veljalo poskrbeti za kakovostnejšo vpeljevanje te tehnike v šole. Izkušnje iz tujine opozarjajo, da bi bilo vrstniško mediacijo dobro vključiti v celovit vzgojni pristop v šoli. Za to pa bi bila potrebna strokovna, finančna in prostorska podpora s strani vodstva, nadalje spodbujanje opolnomočenja učencev ter ne nazadnje razvijanje socialne spretnosti pri vseh učencih. Tudi primerjava v analizah prepoznanih »zgodb mediacije« oz. ciljev, ki jih je mogoče zaslediti v okviru pravne in skupnostne tradicije mediacije, jasno pokaže, da bi morali v šolskem prostoru posebno pozornost nameniti pogojem za doseganje transformativnih učinkov (vrstniške) mediacije.