Znanje učiteljev med teorijo in prakso: epistemološka refleksija

Blanka Runtić in Matilda Karamatić Brčić

Povzetek:  Znanje je temeljni element učiteljeve poklicne identitete in ključni dejavnik kakovosti izobraževanja. Ta teoretični članek si prizadeva raziskati epistemološko perspektivo učiteljevega znanja in jo reflektirati skozi vidik profesionalnega razvoja. Predstavlja integrativni okvir, sestavljen iz šestih medsebojno povezanih delov: empirizma (učenja iz izkušenj in opazovanja), racionalizma (pridobivanja znanja s sklepanjem in teorijo), konstruktivizma (gradnje znanja z interakcijo in kontekstom), pragmatizma (uporabe znanja za reševanje problemov), kritičnega racionalizma (glede na znanje kot hipotezo, preizkušeno v resničnem življenju) in socialne epistemologije (razumevanja znanja kot nečesa, kar se deli in ustvarja družbeno). Učiteljevo znanje se tako obravnava kot dinamična sinteza različnih epistemoloških tradicij. Posebna pozornost je namenjena sodobnim modelom učiteljevega znanja – Shulmanovemu pedagoškemu vsebinskemu znanju (PCK) ter Mishrovemu in Koehlerjevemu pedagoškotehnološkemu vsebinskemu znanju (TPACK). Ti modeli so interpretirani skozi širši epistemološki okvir. Sklepamo, da znanje učiteljev ni statična kategorija, temveč večdimenzionalen in prilagodljiv konstrukt. Izhaja iz dialoga med teorijo in prakso ter se razvija skozi vseživljenjsko učenje, refleksijo in profesionalno sodelovanje. Takšno razumevanje spodbuja inovativen profesionalni razvoj učiteljev v sodobni družbi znanja.