Konceptualizacija enotnosti teorije in prakse v pedagogiki na podlagi Aristotelovih pojmov theoria in praxis

Zvonimir Komar

Povzetek:  Namen tega članka je oblikovati temeljno sintezo teorije in prakse, ki je pedagoško uporabna. V nasprotnem primeru njuna konceptualna ločitev omogoča njuno povezavo le z a posteriori sredstvi generalizacije iz prakse v teorijo, empirično preverjanje hipotez in uporabo teorije v praksi. Aristotel praxis razume kot dejavnost, ki (1) ima namen in (2) ima namen sama zase in ne v svojem produktu. Nato raziskujemo teoretično naravo pojma namena, ki predstavlja teoretični vidik praxis. Dejstvo, da ima praxis namen sama zase, jo naredi pedagoško ustrezno, saj pedagoška praksa ne sme biti usmerjena v izobraževanje za vnaprej določen izid (fiksna teorija), ampak mora implicitno izobraževati skozi lastno dejavnost. Pedagoška praksa ni sredstvo za doseganje cilja zunaj nje same. Implicitni namen (kot teoretični vidik praxis) se v pedagoški praksi uresničuje na dva načina. Prvič, pedagoška praksa poteka v konkretni pedagoški situaciji. Če naj pedagoška praksa (kritično) prepozna in analizira to situacijo, mora biti opremljena s teoretičnim elementom, ki predstavlja okvir za prepoznavanje/analizo. Drugič, potrebuje teoretični vidik, da lahko ustvari praktično dejanje, ki bo konkretno situacijo pripeljalo do želenega stanja. Nadaljnje in povezano vprašanje je vprašanje pedagoškega pojmovanja teorije. Prispevek uporabi Aristotelov koncept theoria, ki ga lahko združimo z zgoraj navedeno idejo o (pedagoški) praksi. Nazadnje članek pokaže, da ima ta sintetična povezava pomemben konceptualni pomen za pojem pedagoškega takta kot temeljne značilnosti pedagoške prakse.