Šola kot bogato vzgojno okolje: odkrivanje subjektifikacijskega potenciala vrstniške mediacije

Maja Kukovec

Povzetek:  Ekscesni dogodki v šolskem prostoru so danes vse prej kot redkost in med drugim sporočajo, da pri oblikovanju prostorov, v katerih bi otroci in mladostniki svoje želje, potrebe in stiske lahko spoštljivo izrazili, jih skozi odnose z drugimi raziskovali in se učili etičnega (so)bivanja v svetu, nismo uspešni. Še več, sodobni izobraževalni trendi, ki se opirajo na (pri)merljivo, mehanično in nereflektirano delovanje, v imenu zagotavljanja varne in spodbudne šole iz slednje izrivajo tveganje in nepredvidljivost, ki sta nujna za vznik etičnih subjektov. Šola se je tako znašla v zagonetnem položaju, kjer je umestno vprašanje, kdaj želja po varni šoli postane nevarna, celo nevzgojna in kako v šoli omogočiti doseganje presežnih ciljev vzgoje, tj. vznik etičnih subjektov. V prispevku se zato obračamo k avtopoetski paradigmi vzgoje (Luhmann, Medveš) in konceptu subjektifikacijske vzgoje (Biesta) ter premišljujemo, kako v šoli krepiti subjektifikacijski potencial in shajati z zavedanjem, da vznika etičnega subjekta ne moremo zagotoviti. Kot primer vzgojnega pristopa, ki to omogoča, predstavljamo vrstniško mediacijo, kjer otroci vstopajo v spoštljive odnose z drugimi – drugačnimi in skozi simetrično komunikacijo (so)ustvarjajo šolo kot dialoški prostor. Izhajajoč iz tega, razmišljamo tudi o aktualnem nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja ter spodbujamo k diskurzu o vzgojnem delovanju šole skozi prizmo avtopoetske paradigme vzgoje in subjektifikacije.