Kako ubesediti presežno razsežnost vzgoje?
Robi Kroflič

Povzetek:  Presežno je v pedagoških tradicijah ena ključnih dimenzij vzgoje in se od razsvetljenstva naprej pojavlja v duhoslovni, kritični in reformski pedagogiki. V članku analiziram način opisovanja in ubesedovanja presežnega pri Foucaultu, Mollenhauerju, Freireju, Luhmanu in Biesti. Pri vseh avtorjih naletimo na idejo, da svobodne prakse sebstva oziroma subjektifikacijske prakse tvorijo le en del pedagoških prizadevanj, vprašanje, ki ostaja odprto, pa je, kako se te subjektifikacijske prakse povezujejo s prenosom znanja (kvalifikacijo) in formiranjem družbeno primernih oblik vedenja (socializacijo). Medtem ko pri Foucaultu vse tri dimenzije tvorijo koncept vladnosti, pa Biesta sicer opozarja na potrebo po povezovanju teh dimenzij, a se osredotoča predvsem na opisovanje razlik med kvalifikacijo, socializacijo in subjektifikacijo. V zaključku pokažem, da je naloga pedagogike iskanje takih oblik poučevanja in discipliniranja, ki odpirajo možnosti za subjektifikacijske prakse kot prekinitve dominacijskih stanj, neproduktivno pa je iskanje osvobajajoče vzgoje, ki naj bi privedla do dokončne emancipacije posameznika.

Za ogled celotnega besedila morate biti naročnik in se prijaviti.
Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.