V iskanju identitete (študija) pedagogike – hrvaški kontekst
Siniša Kušić in Sofija Vrcelj

Povzetek:  Do devetdesetih let 20. stoletja je hrvaško pedagoško teorijo in prakso razvojno zaznamovala pedagogika t. i. germanskega kroga. To pomeni, da je imela pedagogika status praktične vede o vzgoji ter normativne in empirične znanosti o vzgoji, ni pa mogoče zanemariti niti poskusov konstituiranja pedagogike kot celovite znanosti o vzgoji. Po propadu komunistične ideologije in intenziviranju globalizacije se je v procesu tranzicije pedagogika začela amerikanizirati, tako da se je začel za vsebinsko diferencirane pojme, kot sta vzgoja in izobraževanje, uporabljati termin edukacija, edukologija pa se je začela koncipirati kot krovna znanost o vzgoji. Amerikanizacija je vidna tudi v zamenjavi standardnih terminov hrvaške pedagoške tradicije, kar izziva številne dvome in nesoglasja, ne samo na ravni vsebinskih opredelitev, temveč tudi v praktični dimenziji. Te in druge teoretske stranpoti, tudi če upoštevamo vojno med paradigmami, so krive, da pedagogika nima dovolj trdne teoretske identitete. Takšen status se reflektira tudi v današnjem študiju pedagogike, ki je koncipiran po načelih bolonjskega procesa, in v pedagoški stroki, ki išče področje praktičnega delovanja.

Za ogled celotnega besedila morate biti naročnik in se prijaviti.
Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.