Induktivni pristop na poti od prosocialnega k etičnemu ravnanju: študija primera dr. Petra Štirn Janota
Povzetek: V zadnjem času substancialni pogled na moralnost, iz katerega izhajajo deduktivno zasnovani koncepti vzgoje, pri sodobnih teoretikih doživlja mnogo kritik. Očitajo mu pretirano osredotočenost na nespremenljive norme in zahteve, ki so neosebne in pri posamezniku spodbujajo občutek odtujenost ter razvoj konformističnega vedenja, niso pa si enotni, niti ne podajo jasnega alternativnega odgovora, kako že pri najmlajših sistematično spodbujati razvoj prosocialnega in moralnega vedenja. V članku predstavimo indukcijo kot disciplinski pristop in celovit vzgojni model, ki pri otroku na podlagi induktivne argumentacije s priklicem in reflektiranjem izkušenj ter z učenjem v spodbudnem okolju spodbudi zavedanje o dobrem in slabem za drugega in tako razvoj prosocialnega in moralnega delovanja. Izvore indukcije najdemo v Aristotelovi praktični modrosti (2002), Levinasovi etiki obličja (1989, 2006), Honnethovem konceptu pripoznanja (2005, 2012) in konceptu zgodnjega uglaševanja med otrokom in materjo, ki ga izpostavi J. Benjamin (1998, 2000). Vsem je skupno, da izpostavijo pomen izkušenj in bližnjega srečanja z drugim, ob tem pa ne zanemarijo pomena reflektiranja le-teh in pomena usmerjanja v dialogu z drugim, vzajemne potrditve v odnosu in čustvenega izkazovanja ugodja ali bolečine. V drugem delu predstavimo študijo primera, katere rezultati so pokazali pozitiven učinek celovitega induktivnega pristopa na socialno vedenje otrok, hkrati pa je sistematično procesno zasnovan model usposabljanja spodbudil vzgojitelje k razmišljanju o njihovi aktivni vlogi in iskanju ustreznih vzgojnih strategij.