Skupaj mislimo in se pogovarjamo – torej znamo
Janez Bečaj

Povzetek:   Tako mednarodne raziskave kot tudi nacionalno preverjanje znanja nam ob pretežno povprečnih rezultatih naših učencev in dijakov kažejo izrazitejše težave pri doseganju ciljev na višjih taksonomskih stopnjah. To se ujema z empiričnimi podatki o našem vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki kažejo tradicionalno pojmovanje znanja, poučevanja in učenja. Tak način poučevanja ni naklonjen ciljem kurikularne prenove, po katerih naj bi naši učenci postali bolj aktivni, samostojni, kritični in ustvarjalni. Potrebna je sprememba kvantitativne naravnanosti poučevanja v kvalitativno, ki pa je tako velika, da jo nekateri upravičeno označujejo kot paradigmatski premik. Povezuje se s konstrukcionizmom in pozornost s tega, »kakšno znanje potrebujemo«, preusmerja v vprašanje, »kakšno je ustrezno učenje in poučevanje« ter kako ga je mogoče doseči. S tem namesto znanja, kot ga določa učni načrt, stopa v ospredje učenje kot nujen vseživljenjski, individualni in socialni proces. Potrebno spremembo miselnosti je mogoče doseči s podporo tistih procesov, ki zagotavljajo, da so prevladujoča prepričanja o smislu poučevanja in učenja, različnih načinih, ciljih in njihovem doseganju ves čas na kritičnem »prepihu«. Zato je v šolah kot učečih se skupnostih potrebna dobra sodelovalna kultura in učinkovito strokovno vodenje. Da bi to delovalo, sta potrebni tudi decentralizacija in povečana avtonomija šol, kot nam je že pred več kot desetimi leti priporočala tudi komisija Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.