O refleksiji učenca pri pouku
Barbara Horvat

Povzetek:  V članku analiziramo problem refleksije učenca pri pouku. Za izhodišče vzamemo opredelitev refleksije po Kolbovi teoriji izkustvenega učenja, po kateri je resnica učenca pri pouku v smislu znanja resnica, če logično vzdrži in ni nujno objektivno dokazljiva, refleksija pa naj bi se vzpostavila spontano če le upoštevamo načela teorij izkustvenega učenja. V nasprotju s postmodernim razumevanjem resnice v prispevku z vidika tradicionalne znanstvene paradigme in s pomočjo Heglove teorije najprej razložimo, kako sploh razumeti refleksijo v splošnem pomenu, nato pa z analizo enega od Sokratovih dialogov pokažemo, da refleksija učenca pri pouku ni samoumevni rezultat pouka. V kolikor želimo, da se dejansko vzpostavlja pri pouku in hočemo vedeti zanjo, moramo po njej nujno poizvedovati, saj šele to zagotavlja, da vemo, ali učenec sploh misli problem, in kako ga misli. Za to pa je nujno, da učenca prisilimo v artikulacijo njegovega implicitnega mišljenja o problemu, ki ga vzpostavi učitelj in ki ga je sam mislil. Razvijanje refleksije učenca pri pouku torej pomeni, da aktivno poizvedujemo o mišljenju učenca in le-tega preko vprašanj vodimo do rezultata problema in s tem do znanja.

Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.