Besedilna zmožnost med šolsko prakso in sporazumevalno resničnostjo Irena Krapš Vodopivec
Povzetek: V članku bom predstavila izsledke sicer širše zastavljene raziskave, opravljene v okviru doktorskega študija (Krapš Vodopivec 2008), ki se je ukvarjala tudi z vprašanjem obstoja besedilne vrste kot samostojne entitete – zlasti s stališča razmerja med šolsko prakso in sporazumevalno resničnostjo. Povzela bom vzroke za raziskavo, sam potek raziskave in splošne ugotovitve ter možne nadaljnje izpeljave, predvsem pa bom polemizirala z rezultati tistega dela raziskave, v katerem sem primerjala izbrane vrste uradnih besedil, zbranih v daljšem časovnem obdobju v podjetjih, ustanovah, društvih iz celotne Slovenije, z vzorci teh besedil, podanimi v učbenikih za slovenski jezik v srednjih šolah kot normativnimi. Raziskava je pokazala, kakšna so obravnavana besedila v avtentičnih jezikovnih okoliščinah v določenem družbenem, časovno in prostorsko omejenem kontekstu. Na osnovi rezultatov analize besedil in sprejemljivostnih navad (tj. navad in pričakovanj naslovnikov pri sprejemanju uradnih besedil) naslovnikov teh besedil sem lahko tudi sklepala, kako ta besedila nastajajo in kako na nastajanje vplivajo (različne) okoliščine. Rezultati so pokazali precejšnjo skladnost iz sporazumevalne realnosti (SR) izluščenih globalnih vzorcev posameznih besedil z vzorci v učbeniku, hkrati pa besedila iz SR kažejo veliko večjo pestrost možnosti na ravneh, na katerih učbeniški vzorec ponuja eno samo, ki naj bi imela status eksplicitne besedilne norme.