Uvodnik

Damijan Štefanc

Tokratna številka Sodobne pedagogike, zadnja v letu 2022, prinaša sedem
vsebinsko raznolikih znanstvenih in strokovnih člankov.

V prvem prispevku Igor Bijuklič obravnava Druckerjev managerski novorek v
vzgoji in izobraževanju. Uvodoma opiše nastanek in sodobno pomensko rabo izraza
novorek, nato pa v osrednjem delu pokaže na njegove implikacije v kontekstu obravnave
Druckerjeve managerske revolucije, ki v temelju redefinira pomen in vlogo
znanja, izobraženosti in pismenosti, kar dokazujejo nekateri Druckerjevi osrednji
teoremi kot sta denimo »ekonomija znanja« ali »družba znanja«. Kolikor postaja
v sodobni družbi tudi elementarno in splošno izobraževanje vse bolj podvrženo
pragmatizmu in instrumentalizaciji, Bijuklič opozarja, da vzgoja in izobraževanje,
ki nimata več lastnih končnih ciljev, tudi nimata več lastnega obstoja: kot zapiše,
se njun smisel vse bolj išče in upravičuje od zunaj, njun obstoj pa se utemeljuje po
doseganju ciljev, ki jima niso lastni. Posledica takšne instrumentalizacije je slej ko
prej krčenje možnosti, da bi to področje še bilo zmožno izumljati jezik, v katerem
bi lahko artikulirali temeljne vzgojno-izobraževalne smotre in vso kompleksnost
pedagoških dilem in razmerij (vključno z razmerjem šola–svet), ki iz njih izvirajo.
Trenutni položaj, piše avtor, kliče k takšnemu izumljanju, saj se je pomemben del
govorice o šolstvu tako rekoč zaskočil v nerazrešljivih protislovjih in nesmislih – kar
govorici instrumentalizacije omogoča, da neproblematično teče skupaj z ostalinami
humanistične tradicije, ki se jim na deklarativni ravni še nismo pripravljeni odreči, a
se zdi, kot da z njimi ne mislimo več resno.

Vsaj s perspektive temeljne kritike sodobnih teženj na področju vzgoje in izobraževanja
bi lahko dejali, da se na Bijukličevo razpravo smiselno navezuje tudi prispevek
Andreje Hočevar, Mojce K. Šebart in Mojce Lukan, ki pišejo o nekaterih
komparativnih vidikih predšolske vzgoje v Sloveniji in Srbiji, zlasti z vidika odnosa
do merjenja učnih dosežkov predšolskih otrok. Avtorice v svoji razpravi kritično analizirajo
nekatere vplive ključnih mednarodnih šolskopolitičnih akterjev – med katere
sodijo denimo OECD, Svetovna banka, institucije EU – na področje predšolske predšolske
vzgoje, pri čemer dokazujejo tezo, da si omenjene institucije prizadevajo zlasti
za vzgojo oseb, ki se bodo hitro odzivale na zahteve trga dela, medtem ko procesna
raven in cilji vzgoje, ki vodijo k avtonomni in optimalno razviti osebnosti, v njihovih
razmislekih nimajo pomembnega mesta. V tem kontekstu si zastavijo vprašanje, ali
Slovenija in Srbija po osamosvojitvi sledita podobni ali različni poti sistemskega in
kurikularnega razvoja predšolske vzgoje in ali v omenjenih državah sledijo pričakovanjem,
priporočilom in prizadevanjem navedenih mednarodnih institucij. Odgovor
je predvidljiv: skozi analizo kurikularnih dokumentov in sistemskih sprememb Hočevar,
K. Šebart in Lukan ugotavljajo, da v obeh državah pri snovanju dokumentov in
sistemskih sprememb vsaj deloma sledijo pričakovanjem mednarodnih institucij in
nič ne kaže, da bi se to v prihodnje spremenilo, kar je problematično zlasti zaradi vse
večjih mednarodnih političnih teženj po povečevanju učinkovitosti predšolske vzgoje,
merjene z dosežki otrok že v predšolskem obdobju, pa tudi zaradi modelov evalvacije
kakovosti, ki zanemarjajo procesno kakovost.

Naslednje besedilo se ukvarja z vprašanjem etike v pedagoških raziskavah. Žan
Korošec v njem predstavlja, kako se je etika uveljavila v pedagoškem raziskovanju,
pri čemer ugotavlja, da gre za prizadevanja, ki izvirajo z biomedicinskega področja.
Avtor ob tem pokaže, da je občutljivost za etičnost empiričnega raziskovanja privedla
do vzpostavitve etičnih komisij, ki jih danes najdemo na skoraj vsaki raziskovalni
instituciji, a je do delovanja teh komisij tudi kritičen zlasti zaradi njihove pretirane
birokratizacije, sledenja postavkam menedžerializma, izogibanja odgovornosti in
rigidnosti pri presojanju primernosti raziskovalnih predlogov.

Morda nekoliko netipičen za Sodobno pedagogiko, a zagotovo zanimiv je tudi
naslednji prispevek, ki obravnava razvijanje kompetenc za poslovne sestanke v tujem
jeziku. Mateja Dostal si v njem zastavi vprašanje, kako lahko s pomočjo ustrezne simulacije
učitelji tujega jezika pri svojih študentih razvijajo kompetence za jezikovno
pravilno in ustrezno interakcijo na poslovnih sestankih, ki potekajo v tujem jeziku.
Na podlagi kvalitativne raziskave, ki jo je opravila, je avtorica mnenja, da so na tem
področju priložnosti zlasti v premišljeni kombinaciji dejavnosti, ki potekajo v virtualnih
prostorih, s tistimi, ki potekajo in so preizkušene v živo. Kljub podobnostim med
simulacijo v živo in virtualno, Dostal namreč ugotavlja, da novo virtualno okolje z
raznolikimi možnostmi izvedbe od učitelja zahteva precej prilagoditev in znanja, tudi
tehničnega, kar posledično pomeni, da mora poleg vseh preostalih priprav svoj napor
in čas sproti in kontinuirano vlagati tudi v tehnično plat obvladovanja interakcije v
virtualnem jezikovnem razredu – kar pa lahko pomeni dodatno spodbudo za delo ali
pa dodaten stres.

Slovenski del tokratne številke zaokroža strokovni članek Tatjane Kovač, ki
v njem razmišlja o novi paradigmi kakovosti šole. V izhodišču si zastavlja vprašanje,
ali merila za ocenjevanje kakovosti zajamejo vse ali vsaj večino ravni kakovosti
današnje in bodoče visoke šole in ali lahko spoznanja raziskav kakovosti v osnovni
in srednji šoli apliciramo na visokošolsko izobraževanje? Avtorica poudarja, da je
presoja kakovosti šole na vseh ravneh izobraževanja zahtevno in odgovorno delo, ki
mora zajeti raznolike poglede na kakovost, torej razumeti kakovost dovolj široko. Ob
tem je treba zagotoviti tako objektivne kot subjektivne pogoje kakovosti: objektivni
pogoji zagotavljajo formalno delovanje institucije, subjektivne pogoje pa ustvarijo
ljudje v obliki kulture visoke šole in klime, tj. načina, kako institucija deluje in kakšno
je vzdušje v njej.

Angleški del številke prinaša tri prispevke: poleg prevoda že omenjenega članka
I. Bijukliča še besedili, ki so jih prispevali avtorice in avtorji s Slovaške in Hrvaške.
V članku z naslovom Skozi učiteljeve oči: študija interakcij v razredu s sledenjem
učiteljevemu pogledu, Lenka Sokolová, Miroslava Lemešová, Patrik Hlaváč in
Silvia Harvanová pišejo o selektivni pozornosti, ki jo učitelji posvečajo dogajanju v
razredu, vpliva pa na obvladovanje učencev in na učiteljeve pedagoške in didaktične
odločitve. Članek Zrinke Barić in Jasne Šulentić Begić pa obravnavajo pedagoške
kompetence učiteljev teoretičnih glasbenih predmetov na Hrvaškem. Kot ugotavljata
avtorici, je izbira ustreznih učnih metod, postopkov in strategij, ki morajo biti v skladu
z vlogo in naravo teoretičnih glasbenih predmetov, odvisna predvsem od učiteljeve
usposobljenosti in pripravljenosti za izboljšanje izobraževalnega procesa, rezultati
empirične raziskave, ki sta jo opravili, pa kažejo tudi na pomembnost vzdrževanja
kakovostnih odnosov s študenti in nudenje podpore, ki je pri učiteljih z dolgoletnimi
delovnimi izkušnjami še izraziteje izpostavljena.