Odnos med avtopoetskostjo učencev in učitelja skozi prizmo dialoške pedagogike pri gimnazijskem pouku književnosti

Karmen Strel

Povzetek:  Predstavljamo idejo dialoške pedagogike in jo povezujemo z načeli avtopoetske pedagogike, ki vzgojo opredeljuje kot simetrično komunikacijo med avtopoetskimi sistemi (učenci in učiteljem), ki so nosilci prvo-, drugo- in tretjeosebnih izkušenj. Dialoško pedagogiko konkretneje obravnavamo na primeru gimnazijskega pouka književnosti pri slovenščini, saj bralni dogodki v okviru tega splošnega predmeta, ki ga dijaki obiskujejo vsa štiri leta šolanja, odpirajo prav posebno priložnost za posameznikovo dialoško srečevanje z lastnim(i) in tujimi življenjskimi svetovi. Na podlagi analize trenutne zasnove gimnazijskega pouka književnosti ugotavljamo, da komunikacijski model pouka in kompetenčni pristop, pri katerem je še posebej poudarjen razvoj literarne zmožnosti, omogočata izražanje tako prvoosebne kot drugo- in tretjeosebne izkušnje. Sistemski književnodidaktični pristop, ki je na slovenskih gimnazijah vgrajen v kompetenčnega, pa zaradi poudarjanja tretjeosebne izkušnje predstavlja kritično točko, in sicer zlasti takrat, ko v praksi vodi do težnje po prevladi in reproduciranju tretjeosebne izkušnje. S tem se namreč odpravlja dialoški odnos med avtopoetskostjo učencev, ki se realizira v prvoosebnih izkušnjah stika z literaturo, in avtopoetskostjo učitelja, ki posreduje svoje, a z vidika učencev drugoosebne bralne izkušnje. Na podlagi teoretičnega pregleda in opravljene fenomenološke raziskave, s katero smo poglobili razumevanje obravnavane tematike, izpostavljamo težnjo po ustvarjanju širšega prostora za izražanje poglobljenih prvo- in drugoosebnih izkušenj.