Uvodnik

Damijan Štefanc

Tokratna jesenska številka Sodobne pedagogike pred bralke in bralce prinaša
pet tematsko različnih prispevkov in tri recenzije nedavno izdanih znanstvenih in
strokovnih publikacij.

Med drugim nadaljujemo z objavami izsledkov empiričnih raziskav, ki raziskujejo
vplive obdobja kovidne epidemije na kakovost in dostopnost vzgoje in
izobraževanja. Tokrat članek na to temo prispevata Mojca Peček in Marcela
Batistič Zorec, ki sta raziskovali vrnitev otrok v vrtce po njihovem zaprtju med
epidemijo covida-19. Zanimalo ju je, kako so se predšolski otroci po 13 do 15 tednov
trajajočem zaprtju vrtcev počutili ob vrnitvi v vrtec ter ali so vzgojiteljice v vrtcu
kakorkoli spremenile svoj način dela, da bi ga prilagodile stiskam in potrebam
otrok v tem obdobju. Ugotovitve raziskave kažejo, da ponovno odprtje vrtcev za
večino otrok ni bilo stresno, da ga je bila večina otrok vesela in da je vrtec za
otroke pomemben del njihovega življenja. Toda avtorici ob tem opozorita, da ima
raziskava tudi nekaj metodoloških omejitev: ni bila namreč izvedena na reprezentativnem
vzorcu in ne daje natančnega vpogleda v to, kako so zaprtje vrtcev
doživljali otroci, ki so bolj ranljivi, oz. tisti, katerih starši so doživljali večji stres.

Naslednji prispevek tematsko sega na področje visokošolskega izobraževanja
in kritično pretresa vanj vpeti diskurz kompetenc. Primož Turk v njem dokazuje
tezo, da je mogoče pojem kompetenc v visokošolskem kontekstu lažje razumeti,
če ga umestimo v širši kontekst smotrov vzgoje in izobraževanja. Avtor pokaže na
nekatera protislovja v rabi koncepta kompetence v razmerju do deklariranih temeljnih
smotrov visokošolskega izobraževanja. Eden od takih primerov je smoter,
ki visokošolskemu prostoru nalaga vzgojo mladih za aktivno državljanstvo. Kot
poudari, se nam v zvezi s kompetencami aktivnega državljanstva, vsaj kadar o
njih razmišljamo v perspektivi nacionalnih programov visokega šolstva, zastavlja
vprašanje, kako lahko visoko šolstvo, ki je zavzelo izrazito pasivno držo nasproti
gospodarstvu, vzgaja za aktivno državljanstvo. Opozori tudi na odsotnost samosmotrnosti
izobraževanja. Kompetence, kot so danes razumljene, so predvsem
nekaj uporabnega, naravnanega na reševanje konkretnih praktičnih problemov.
Kar je bilo nekoč pojmovano kot pridobivanje znanja zaradi znanja samega, zgolj
zaradi lepote tega, da razumemo, vemo, smo možni misliti, ne glede na uporabnost
– je zdaj, piše Turk, popolnoma odsotno.

Sledi članek, v katerem Barbara Kopačin, Mirna Marić, Branko
Radić, Urianni Merlin in Eda Birsa obravnavajo uporabo prožnih oblik pri
izobraževanju na daljavo v visokem šolstvu na področju umetniških predmetov.
V kvalitativni raziskavi, ki so jo izvedli v Sloveniji in na Hrvaškem, ugotavljajo,
da so visokošolski učitelji uporabljali tako sinhroni kot asinhroni način izvajanja
študija, pri čemer so se oprli na različno strojno in programsko opremo. Pri načrtovanju
in izvedbi študijskega procesa na področju umetniških vsebin so zaradi
omejenih možnosti IKT zaznali različne težave pri izvajanju demonstracij in nalog različnih praktičnih umetniških vsebin. Težave so se pokazale tudi zaradi različnih
IKT-kompetenc, kar je vplivalo na skromno uporabo posameznih spletnih
sistemov.

Precej praktično je naravnan tudi zadnji tokratni slovenski prispevek:
Patricija Bajec in Violeta Jurkovič v njem predstavljata uporabo, prednosti
in izzive, ki jih učiteljem predstavljajo t. i. žive študije primera pri poučevanju
na področju logistike in transporta. Kot pišeta avtorici, trg dela od diplomantov
pričakuje sposobnost prepoznavanja in reševanja problemov ter obvladovanje
mehkih veščin, zaradi česar se izobraževalne ustanove usmerjajo k bolj izkustveni
pedagogiki. Namen njune kvalitativne raziskave je bil tako podati poglobljen
vpogled v uporabo, prednosti in izzive živih študij primera pri poučevanju na
področju transporta in logistike za učitelje. Ob tem ugotavljata, da žive študije
primera na učitelje delujejo motivacijsko in krepijo njihovo ustvarjalnost, ostajajo
pa izzivi zlasti na področju sodelovanja z zunanjimi deležniki, težava pa je tudi
pomanjkanja časa in celo neobstoj živih študij primera na nekaterih področjih.

Angleški del revije tokrat prinaša tri prispevke avtoric in avtorjev iz Kirgizije,
Češke in Hrvaške. Kishimjan Eshenkulova in Kadiyan Boobekova sta
prispevala zanimivo besedilo o izobraževalnih metaforah, skozi katere so dijaki v
Kirgiziji opisovali, kako zaznavajo šolo. Dijaki, sodelujoči v raziskavi, raziskavi
so prispevali več kot 170 metafor o šolah, od tega več kot 100 takšnih s pozitivno
konotacijo. Raziskava je pokazala, da nekateri dijaki dojemajo šolo kot miren
in prijeten kraj ter zanjo uporabljajo pozitivne besede, nekateri pa za opis šole
uporabljajo različne negativne asociacije, kot so zapor, kriminalni svet, tovarna,
bolnišnica, laboratorij in celo – hlev.

Češka avtorica Magdalena Hanková v svojem prispevku obravnava mnenja
gibalno oviranih dijakov o tem, kakšen je pedagoški pristop učiteljev v njihovem
razredu. Kot poudarja, učitelji na splošno veljajo za ključne akterje, ki usmerjajo
prilagajanje dijakov z gibalno oviranostjo na srednješolsko okolje, toda o tem, kako
sami dijaki dojemajo njihove pedagoške prakse, ni veliko znanega. V svoji raziskavi
med drugim ugotavlja, da so srednješolci z gibalno oviranostjo sprva dojemali
pristope svojih učiteljev kot preveč tradicionalne, pri čemer so neizkušeni učitelji
in učitelji z dolgoletno prakso izkazovali nižjo stopnjo sprejemanja potreb dijakov.

Zadnje angleško besedilo govori o izkustvenem učenju v povezavi z razvojem
kompetence podjetnosti. V njem Daliborka Luketić in Valerija Šinko analizirata
prednosti učenja prek pridobivanja izkušenj za učenje podjetnosti kot ene
od ključnih kompetenc. Članek med drugim predstavlja rezultate raziskave o
posebnem izobraževalnem modelu za podjetnost, ki ga izvajajo na Hrvaškem. Iz
analize in interpretacije dobljenih rezultatov je razvidno, da se koncepti izkustvenega
učenja in poučevanja uresničujejo v zelo heterogenih didaktičnih oblikah in
metodah dela z dijaki.