Uvodnik Damijan Štefanc
Tokratna izdaja Sodobne pedagogike prinaša kar enajst prispevkov, od tega osem v slovenskem in tri v angleškem jeziku. Prva je razprava izpod peresa Igorja Bijukliča, ki odpira vprašanje učne motivacije v luči krize smotrov izobraževanja in je za naš prostor pomembna zlasti zato, ker tematizira problematiko temeljnih vzgojno-izobraževalnih namenov in smotrov. Avtor v članku raziskuje, kako koncept učne motivacije vstopa v polje smotrov vzgoje in izobraževanja, zlasti kako se, kot zapiše, »izgubljeno soglasje o namenih vzgoje in izobraževanja« odraža v problemih, ki jih skuša reševati učna motivacija. V ta namen se najprej loteva samih konceptualizacij motivacije in njihovega redukcionizma, kot sta behavioristična obravnava človeka in razumevanje različnih človekovih dejavnosti skozi zadovoljevanje potreb. Nato pa s pomočjo idej humanistične pedagoške tradicije preučuje, kakšne posledice prinašajo instrumentalni pogledi na vzgojo in izobraževanje, ki jo opredeljujejo z zunanjimi cilji, in kako ti pogledi spreminjajo razumevanje institucionalne vzgoje in izobraževanja.
Naslednji članek, ki so ga naslovile Socialne, čustvene in medkulturne kompetence učiteljev: napovedna vrednost za zadovoljstvo z delom, so v soavtorstvu pripravile Tina Vršnik Perše, Ana Kozina, Maša Vidmar, Manja Veldin, Tina Pivec, Ana Mlekuž in Urška Štremfel. V njem preučujejo socialne, čustvene in medkulturne kompetence učiteljev ter ugotavljajo napovedno vrednost teh kompetenc za zadovoljstvo učiteljev z delom, ki ga opravljajo. Z empirično raziskavo ugotavljajo, da je za krepitev zadovoljstva učiteljev z delom pomembno razvijanje spretnosti učiteljev za opisovanje svojih občutkov, zaznav, pričakovanj, počutja in izkušenj. To nakazuje, da je potrebno sistematično pristopiti tako k spodbujanju učiteljev, da razvijajo takšne kompetence, hkrati pa tudi k spodbujanju razvijanja sodelovalne kulture in vodenja, kar se vse bolj poudarja ob spodbujanju na učence osredinjenega izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa.
S pogledi učenk in učencev na poklic učiteljice in učitelja v osnovni šoli se v svojem prispevku ukvarja Anita Mirjanić. Kot poudarja avtorica, so odgovori učencev in učenk pokazali, da so stereotipne spolne vloge v družbi še vedno prisotne ter da se spretnosti, dela in celo poklic povezujejo s spolom: učiteljica je tako prototip materinskosti in učitelj prototip racionalnosti in strogosti. Tako učenke kot učenci ključno razliko med učiteljem in učiteljico vidijo v čustvenosti, kar je lastnost, ki jo bistveno bolj pripisujejo učiteljici. Zanimiva ugotovitev raziskave je tudi, da učenci v učitelju vidijo svojega vzornika, medtem ko učenke svoje učiteljice ne doživljajo kot vzornice.
Naslednji prispevek obravnava pouk religije v javni šoli. Aleš Črnič in Anja Pogačnik se v njem lotevata analize slovenske ureditve na tem področju in jo umeščata v evropski kontekst, pri čemer najprej predstavita najpomembnejše koncepcije pouka religije glede na njegovo orientacijo, organizacijo in prevladujoč pristop. Opozorita na problem prikrite konfesionalnosti deklarativno nekonfesionalnih modelov pouka religije, ki izvira iz nereflektirane prevlade paradigme svetovnih religij. Strnjeno povzameta tudi glavne ugotovitve primerjalne analize evropskih praks pouka religije, nato pa v osrednjem delu članka kritično analizirata pouk religije v sodobni Sloveniji, pri čemer ugotavljata, da v izhodišču korektno zasnovan pouk religije v praksi nikoli ni zares zaživel, zato v sklepnem delu predlagata nekaj priporočil za njegovo celovito revitalizacijo.
Avtorice naslednjega prispevka, Sonja Pečjak, Tina Pirc in Cirila Peklaj, v njem povezujejo učni uspeh pri slovenščini z metakognitivnim znanjem o uporabi učnih strategij. Prikažejo namreč izsledke raziskave o razlikah med učno zelo uspešnimi in učno manj uspešnimi učenci pri slovenščini, in sicer v njihovem metakognitivnem znanju o učinkovitih in manj učinkovitih učnih strategijah ter v dejanski uporabi različnih strategij pri delu za šolo. Avtorice ugotavljajo, da med učno različno uspešnimi učenci obstajajo nekatere pomembne razlike v tem, kako učinkovite se jim zdijo izbrane strategije. Učno manj uspešni učenci so namreč kot učinkovitejše označili manj ustrezne strategije in nasprotno. Pomembne razlike so se pokazale tudi pri uporabi strategij na metakognitivnem in motivacijskem področju ter pri samoučinkovitosti za regulacijo in motivacijo.
Nekoliko bolj arhitekturno obarvan prispevek z naslovom Študija pomena dnevne svetlobe v prostorih vrtca in šole je nastal v soavtorstvu Žive Kristl in Martine Zbašnik-Senegačnik. Avtorici poudarjata, da mora fizični prostor vrtca in šole zagotavljati prijetno in zdravo okolje. In eden od pogojev za to je dnevna osvetljenost prostorov, ki ne omogoča le vizualnega zaznavanja, temveč vpliva tudi na psihofiziološki odziv organizma. V članku obravnavata in kritično opredelita vplive dnevne svetlobe na otroke, pogoste probleme kakovosti dnevne osvetljenosti v šolah in vrtcih, kot sta bleščanje in pregrevanje, predstavita pa tudi zadnja dognanja na področju neslikovnih učinkov svetlobe na otroke. Ob tem ugotavljata, da je zagotavljanje takšnih pogojev v okviru običajnih postopkov načrtovanja zelo težko izvesti, zato menita, da bi nujno potrebovali načrtovalske smernice, v katere bi bila vključena evidentirana priporočila strokovnjakov in ki bi ponudile pomembna izhodišča pri načrtovanju vrtcev in šol.
Razpravo, ki sega na področje predšolske vzgoje, v tokratni številki revije prispeva tudi Mojca Lukan. V svojem članku predstavlja poznavanje in razumevanje kurikularnih rešitev obravnave spola med dijaki in dijakinjami programa predšolske vzgoje. Uvodoma pokaže, kako Kurikulum za vrtce obravnava problematiko spola na posameznih področjih dejavnosti v vrtcu. Sledi predstavitev izsledkov raziskave, ki je bila opravljena med dijaki in dijakinjami, ki obiskujejo srednješolski program predšolske vzgoje. V raziskavi je avtorico zanimalo, kakšno je njihovo poznavanje kurikularnega dokumenta in kako ga razumejo v okoliščinah, ki zahtevajo premisleke o konkretnih vzgojnih ravnanjih. Izsledki kažejo, da so dijaki in dijakinje v zelo velikem deležu usvojili kurikularna načela, cilje in smernice dokumenta na splošni ravni, ob čemer pa avtorica poudarja, da bi morali srednješolski učitelji in učiteljice pri pouku proces bolj usmeriti v refleksijo in operacionalizacijo vsebine tega kurikularnega dokumenta.
Zadnji slovenski prispevek je bolj specialnodidaktično zasnovan, v njem namreč Joca Zurc tematizira nekatere etične vidike poučevanja mladih instrumentalnih glasbenikov. Avtorica med drugim predstavlja rezultate empirične raziskave, s katero je ugotavljala, kakšne so poti do vrhunskega dosežka v instrumentalni glasbi z vidika otrokove varnosti, posledic za zdravje in možnih tveganih pojavov. Z uporabo kvalitativne metodologije je pokazala, da se posledice intenzivnega igranja instrumenta kažejo ne le v mnogih odrekanjih, pač pa tudi na zdravstvenem področju, zlasti v obliki poškodb in bolečin v hrbtenici. Kot poudarja, rezultati odpirajo vprašanja o tem, s kakšnimi pedagoškimi pristopi najbolje razviti otrokove glasbene potenciale ob sočasnem upoštevanju njegovih razvojnih potreb ter temeljnih pravic in svoboščin.
Prvi od tokratnih angleških člankov prihaja iz Uzbekistana, v katerem avtorica, Dinara Muminova, predstavlja prakse in prepričanja vzgojiteljev predšolskih otrok o porajajoči se pismenosti v tej državi, ki po četrt stoletja stagnacije doživlja pomembne reforme na vzgojno-izobraževalnem področju. S svojo empirično raziskavo je ugotovila, da so uzbekistanski vzgojitelji razmeroma negotovi pri razmislekih o porajajoči se pismenosti, četudi so bili o tej tematiki deležni krajšega usposabljanja. Slednje je sicer prineslo nekatere izboljšave, toda kot poudarja avtorica, rezultati na splošni ravni za večino vzgojiteljev niso zadovoljujoči, kar gre po njenem mnenju pripisati predvsem pomanjkanju kakovostnih in na raziskavah utemeljenih programov usposabljanja o porajajoči se pismenosti, zgrešenim predstavam vzgojiteljev o lastni vlogi v teh procesih, odsotnosti stimulativnega okolja, ki bi spodbujalo porajajočo se pismenost ter neustreznim kurikularnim podlagam.
Zadnje besedilo sta za tokratno številko Sodobne pedagogike prispevali Jelena Maksimović in Dragana Dimitrijević: predstavljata rezultate metaanalize o vrstniškem nasilju, s katero sta skušali sistematizirati podatke o tem, kako družina in vrstniki kot dejavnika vrstniškega nasilja vplivata na njegovo pojavnost. Ugotovili sta, da sta tako družina kot vrstniki dejavnika, ki pomembno vplivata na nasilno vedenje otrok, pri čemer je negativni vpliv vrstnikov močnejši, ko otroku družinsko okolje ne zagotavlja potrebne sprejetosti. Z drugimi besedami, družina ima pomembne učinke na posameznikovo vedenje, zato bi morali biti, kot poudarita avtorici, tudi programi za preprečevanje nasilja usmerjeni k družinam in si prizadevati za ustvarjanje pozitivnih odnosov med družinskimi člani.
Bralkam in bralcem v teh nenavadnih, s koronavirusom zaznamovanih časih želimo zlasti, da ostanete zdravi, pri čemer upamo, da vam bo tudi naša revija delala prijetno družbo: če se že javno življenje vse bolj zapira, naj ostanejo knjige, med njimi tudi naša, široko odprte!
Dr. Damijan Štefanc,
glavni urednik