Različni teoretični pogledi na kritično mišljenje – primerjalni pregled

Tanja Rupnik Vec

Povzetek:  Učiti učence učinkovito in kritično misliti je eden temeljnih ciljev sodobnega izobraževanja. Vendar koncept v znanstveni literaturi nima enovitega pomena, zato je naš temeljni namen raziskati in analizirati raznovrstna pojmovanja kritičnega mišljenja. Identificiramo šest teoretskih vidikov: a) kritično mišljenje kot argumentacija, b) kritično mišljenje kot celota socialno-čustvenih in motivacijskih naravnanosti ter kognitivnih veščin posameznika, c) kritično mišljenje kot uporaba raznovrstnih miselnih procesov, strategij in postopkov, d) kritično mišljenje kot razvojno najbolj kompleksna stopnja mišljenja, e) kritično mišljenje kot družbenorefleksivna praksa in f) kritično mišljenje kot samorefleksivna praksa. V prvo skupino (argumentacija) umeščamo avtorje, ki kritično mišljenje pojmujejo kot sposobnost vešče analize, vrednotenja in oblikovanja argumentov. V drugo skupino (dispozicije in veščine) uvrščamo avtorje, ki poleg argumentacije v sam koncept umeščajo še druge miselne veščine, pa tudi socialno-čustvene in motivacijske naravnanosti misleca. V tretji skupini (miselni procesi in postopki) so teoretiki, ki za osrednjo značilnost kritičnega mišljenja štejejo sposobnost reševanja problemov in odločanja oziroma raziskovanja in odkrivanja. Četrto skupino (razvoj) sestavljajo teoretiki, ki raziskujejo razvoj (kritičnega) mišljenja, kritični mislec pa je oseba, ki doseže najbolj kompleksno razvojno raven. V peto skupino (družbenorefleksivna praksa) umeščamo avtorje, ki poudarjajo sposobnost refleksije družbeno relevantnih vprašanj kot osrednjo značilnost kritičnega misleca, v šesti skupini pa so avtorji, ki v središče koncepta in svojega zanimanja umestijo samorefleksivnost posameznika. Teoretske vidike pojasnimo skozi pojmovanja vidnejših predstavnikov, raziščemo njihove temeljne implikacije za vzgojno-izobraževalno prakso in jih medsebojno primerjamo.