Perspektive ocenjevanja v šoli

Anna Kožuh

Povzetek:  V pričujočem besedilu razmišljamo o različnih zasnovah preverjanja in ocenjevanja znanja v institucionalnem izobraževanju. V svoji analizi se opiramo na poglede in spoznanja o značilnostih šolskega preverjanja in ocenjevanja kot jih opisujejo različni avtorji v mednarodnem prostoru. Ta spoznanja so izhodišče za iskanje odgovorov na nekatere dileme o preverjanju in ocenjevanju znanja v šoli. V besedilu tako razvijamo in strokovno utemeljujemo tezo, da bi moralo biti ocenjevanje znanja, ki sicer temelji na objektivno preverljivih standardih znanja ter iz teh izpeljanih opisnikov in kriterijev, vselej smiselno povezano tudi z dejavnostmi formativnega, procesnega preverjanja, za katerega je značilno, da se ne omejuje zgolj na ugotavljanje učenčeve storilnosti, pač pa tudi na njegov napredek in razvoj ključnih osebnostnih značilnosti – kar so prav tako pomembni cilji vsakega vzgojno-izobraževalnega procesa. Gre torej za tezo, da je treba formativno preverjanje razumeti kot komplementarno sumativnemu ocenjevanju znanja. Formativno preverjanje namreč lahko smiselno dopolnjuje sumativno ocenjevanje znanja, saj v večji meri lahko upošteva individualne potrebe učenca, mu nakazuje možnosti za lastno kakovostno učenje in razvoj, ga spodbuja k samoocenjevanju kot subjektivnemu kritičnemu vrednotenju lastnega učenja in znanja ter ga vodi k spoznanjem o tem, kako naj se uči, da bo uspešen in da mu bo učenje v veselje.