Spoprijem z diskriminacijo in izključevanjem v javni šoli: med pravicami in pripoznanjem

Dr. Mojca Kovač Šebart

Povzetek:  Izhodišče besedila je lanski dogodek v Kranju, ko so nekateri starši, s katerimi je strinjanje izrazilo 24 strokovnih pedagoških delavcev Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, nasprotovali nastanitvi mladoletnih beguncev brez spremstva v tamkajšnjem dijaškem domu. Dogodek razumemo kot pomenljiv simptom, ki priča, da vsebina in vrednote formalnega okvira, ki bi jim morali biti zavezani tako oblast kot tudi državljanke in državljani, očitno niso vzpostavljene kot moralna pregrada proti sovražnosti in izključevanju. Gre za simptom, ki med drugim jasno kaže, kako se v vzgojno-izobraževalnih ustanovah odraža v družbi stopnjujoča se nestrpnost in sovražnost do Drugega kot »drugačnega« in kako (lahko) institucionalna vzgoja takšno izključevanje tudi generira in reproducira. V prvem delu članka opisano problematiko kontekstualiziramo v širšem diskurzivnem okviru t. i. begunske krize, nato pa pokažemo, kako so (lahko) nestrpnost, izključevanje in stigmatizacija prisotni v šolskem prostoru, zaradi česar se kot nujen kaže razmislek o spoštovanju formalnih družbenih norm in vanje vpisanih skupnih vrednot. Te zadevajo človekove pravice, zlasti z vidika iskanja odgovorov na vprašanje, kako nanje skozi proces vzgoje »pripeti« posameznika. Reflektiramo tudi vidik učinkovanja ideologije, ki zadeva reprodukcijo družbenih razmerij, in opozarjamo na razmere, ki (tudi) prek vzgoje v šoli formirajo nedejavnega posameznika, ki ga nepravična družbena razmerja ne zanimajo oziroma ga zanimajo le, kolikor zadevajo neposredno njegovo partikularno identiteto.