Uvodnik Damijan Štefanc
Prva letošnja številka revije Sodobna pedagogika bralkam in bralcem prinaša devet tematsko raznolikih prispevkov, pet v slovenskem in štiri v angleškem jeziku.
Prvi prispevek sta pripravila Damijan Štefanc in Mojca Kovač Šebart, v njem pa predstavljata nekaj razmislekov o razmerju med formativnim spremljanjem in ocenjevanjem znanja. Kot poudarita, je dejavnost, ki se je tudi pri nas v pedagoškem diskurzu uveljavila kot formativno spremljanje, del vsakega kakovostnega pouka in učenja. Spremljanje učencev v procesu usvajanja znanja in doseganje formativnih učinkov je bilo namreč vselej sestavni del didaktične teorije in prakse. Kritičnemu premisleku pa avtorja podvržeta samo konceptualizacijo formativnega spremljanja, vanj vpisane intence, in učinke, ki jih proizvaja v pedagoškem prostoru. Štefanc in Kovač Šebart tako pokažeta, da tudi formativno spremljanje – podobno kot je to mogoče pokazati tudi za nekatere druge procese rekonceptualizacije splošnega izobraževanja – podlega dvema sicer med seboj povezanima težnjama: po eni strani imperativu učinkovitosti, ki smisel šole in izobraževanja vidi zlasti v »mehkem socialnem inženiringu«, s čimer naj bi dosegli, da bodo mladi tako osebnostno kot tudi s pridobivanjem neposredno uporabnega znanja bolje pripravljeni za vstop na trg dela, ki deluje po načelih svobodnega trga, po drugi strani pa težnji po poučenjenju vzgoje in izobraževanja, ki marginalizira pomen poučevanja ter vloge učitelja in splošnoizobraževalnega znanja.
V prispevku z naslovom Etična načela v akcijskem raziskovanju Jelena Maksimović in Boris Kožuh odpirata tematiko spoštovanja etičnih načel in standardov v vseh fazah izvajanja raziskovalnih projektov. Lotevata se vprašanj etike pri načrtovanju in izvajanju akcijskih raziskav, preučujeta pa tudi vprašanja, povezana z odnosi moči med udeleženci, zagotavljanjem zaupnosti, samostojnosti in dostojanstva udeležencev. Kot pišeta, smo v sodobni družbi, kjer se vsa znanstvena spoznanja nenehno in natančno preverjajo, priča številnim raziskavam na vseh področjih znanosti, pri čemer se pojavljajo tudi različni etični izzivi, vprašanja in dileme. Na področju vzgoje in izobraževanja to velja tudi za t.i. akcijske raziskave, s katerimi se pridobljena nova spoznanja sproti vnašajo v (vzgojno) prakso s ciljem njenega izboljšanja. J. Maksimović in Kožuh ob tem poudarjata, da spiralni in ciklični postopek akcijskega raziskovanja postavlja izvajalce akcijskih raziskav pred pomembne izzive in zahteva temeljito pripravo, ki mora zagotoviti uveljavljanje in spoštovanje etičnih standardov.
Naslednji prispevek obravnava problematiko pouka književnosti v sodobnem konceptu gimnazije. Adrijana Špacapan v njem piše o tem, kako slovenska šolska zakonodaja in kurikularni dokumenti sledijo konceptom o humanem izobražencu in državljanu sveta ter o šoli, zavezani presoji vrednot, iskanju smisla in modrosti. Avtorica ugotavlja, da Zakon o gimnazijah v svojem 2. členu, kjer opredeljuje cilje gimnazijskega programa, ne ponuja jasne podobe gimnazijskega maturanta in humanistične razsežnosti v tem kontekstu ne omenja, čeprav po drugi strani denimo ZOFVI med cilji sistema vzgoje in izobraževanja navaja tudi spoštovanje drugačnosti in razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi. Na tej podlagi si A. Špacapan zastavlja vprašanje, kako je mogoče v sedanjih šolskih okoliščinah, znotraj sistemske didaktike književnosti in ob spoznanjih etičnega obrata v literarni vedi udejanjiti širše vzgojne cilje pouka književnosti, zlasti ostriti etično občutljivost mladih.
Četrti članek posega na področje predšolske vzgoje. Jerneja Jager in Mateja Režek namreč predstavljata rezultate pilotnega projekta, katerega namen je bil oblikovanje integriranega sistema programov podpore za otroke in njihove družine v dveh lokalnih okoljih v Sloveniji. Pilotni projekt je izhajal iz predpostavke, da visoka stopnja neenakosti pri dostopu do podpornih storitev danes v Evropi močno vpliva na življenjske razmere najranljivejših skupin otrok, zaradi česar so se nekatere države že lotile integracije posamičnih podpornih programov in povezovanja v mreže, ki združujejo npr. programe predšolske vzgoje, programe za podporo družinam, programe za otroke s posebnimi potrebami v okviru rednih oddelkov vrtcev ipd. Avtorici ugotavljata, da je za uspešne pobude integriranega delovanja (vzpostavljanja integriranega sistema programov podpore za otroke in njihove družine) med drugim nujna skladna politika na institucionalni in medinstitucionalni ravni, ki vključuje tako usposabljanje vodstvenih in strokovnih delavcev, izmenjavo praks med organizacijami, sestanke vrstniških skupin in pedagoško mentorstvo specializiranega osebja.
Povsem drugačen pa je tematski fokus zadnjega slovenskega članka v tej številki, Mojca Jermaniš namreč v njem obravnava izobraževalno politiko Evropske unije na področju izobraževanja odraslih. Izobraževalna politika se, kot poudarja avtorica, na področju izobraževanja odraslih prepleta z regionalno in gospodarsko politiko ter s politiko trga dela. Vlade si želijo s politiko izobraževanja izboljšati zaposljivost in mobilnost delavcev v podjetjih, sektorjih in poklicih, medtem ko se podjetja osredotočajo na specifična usposabljanja glede na potrebe proizvodnje in procesa dela. Ker delodajalci izobraževanje zaposlenih omejujejo na specifične potrebe posameznega delovnega mesta, bodo morale, piše M. Jermaniš, države članice poiskati primernejše instrumente za enakomerno razporeditev izobraževanja na delovnem mestu na vse zaposlene.
Angleški del revije tokrat prinaša štiri tematsko raznolike prispevke. Anikó Fehérvári piše o probematiki osipa na Madžarskem, pri čemer se opira na različne mednarodne ter madžarske zbirke podatkov, ki prikazujejo trende in razmere na Madžarskem, pa tudi individualne, organizacijske, institucionalne in sistemske dejavnike, ki vplivajo na osip v tej državi. V članku empirično obravnava prepričanja učiteljev o osipu in ugotavlja, da so učitelji sicer prepričani, da imajo tako oni kot šola pomembno vlogo pri preprečevanju osipa, toda hkrati menijo, da je problem osipa bolj problem drugih šol in drugih dejavnikov kot pa njih samih (staršev, družbe, medijev).
Naslednji prispevek z naslovom Inkluzivna kultura in pedagoške kompetence vzgojiteljev v ustanovah predšolske vzgoje na Hrvaškem je delo treh avtoric, Matilde Karamatić Brčić, Rozane Petani in Marijane Miočić, ki poudarjajo, da inkluzivna naravnanost vzgoje in izobraževanja neposredno prispeva k razvoju kakovostne inkluzivne prakse na vseh stopnjah izobraževalnega sistema. Na podlagi empirične raziskave o pedagoških kompetencah vzgojiteljev na tem področju avtorice ugotavljajo, da obstaja na Hrvaškem potreba po strokovnem usposabljanju pedagoških strokovnih delavcev za kakovostno implementacijo inkluzivne vzgoje v predšolskih ustanovah.
O tem, kako se pri neposrednem pedagoškem delu razlikujejo vloge učitelja pripravnika ter njegovega mentorja, piše Kateřina Lojdová: na podlagi študije primera ugotavlja, da do večjih razlik prihaja zlasti pri samem vodenju oddelka, medtem ko so na ravni izvajanja pouka razlike manjše. Tudi v tem prispevku avtorica poudari potrebo po nadaljnjem usposabljanju učiteljev mentorjev, zlasti na področju sodelovanja z učitelji pripravniki pri vodenju oddelka.
Zadnji prispevek v tokratni številki Sodobne pedagogike so pripravili Brane Mikanović, Vesna Trifunović in Gordana Budimir Ninković, ki pišejo o značilnostih družine in izobrazbenih aspiracijah osnovnošolcev. Avtorje je zanimala stopnja povezanosti med posameznimi značilnostmi družin ter izobrazbenimi aspiracijami otrok, zlasti z njihovimi aspiracijami po doseganju najvišje, tj. terciarne stopnje izobrazbe. Z empirično raziskavo so ugotovili, da ima večina osnovnošolcev aspiracije po visokošolski stopnji izobrazbe, toda povezanosti teh aspiracij z materialnim statusom družine niso mogli dokazati.