Poklicno izobraževanje je pred desetletjem skrenilo na slepi tir

Zdenko Medveš

Povzetek:  Spremljevalne študije ter sintezna evalvacija, ki je bila leta 2012 opravljena na Centru RS za poklicno izobraževanje, predstavljajo jasen, odkrit, kritičen in refleksiven pogled na prenovljene izobraževalne programe poklicnega in strokovnega izobraževanja v obdobju treh generacij dijakinj in dijakov, ki so bili v te programe vključeni med letoma 2004 in 2010. Na podlagi teh študij je mogoče ugotoviti, da so se pričakovanja, zapisana v Izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter programov srednjega strokovnega izobraževanja iz leta 2001 (v nadaljevanju: Izhodišča 2001), uresničevala zelo različno. V šolah je mogoče opaziti pomembne ugodne pričakovane spremembe: manj frontalnega pouka, več sodelovanja učiteljev pri razvijanju ključnih kvalifikacij in kompetenc, bolj aplikativni pristopi k poučevanju, večji poudarek na uporabnosti znanja, večja usmerjenost k učnim dosežkom (učno-ciljna naravnanost). Na drugi strani pa evalvacija pokaže tudi bistvene pomanjkljivosti samega sistema, ki so jih povzročila Izhodišča 2001, in to zlasti s tem, da so dajala prednost »hibridnemu« modelu izobraževanja, ki ga sestavlja kombinacija šolskega in vajeniškega tipa poklicnega izobraževanja. V primerjavi z Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter programov srednjega strokovnega izobraževanja iz leta 1997 se s tem odgovornost za izobraževanje ponovno prenaša na šolo, in to tudi v tistem (obsežnem) delu, ki se izvaja pri delodajalcih. To je samo po sebi zmanjšalo odgovornost socialnih partnerjev, tako da niti med zbornicami, sploh pa ne med sindikati, ni zavesti o tem, da je kadrovski razvoj ena od njihovih primarnih nalog, kar je usodno za razvoj poklicnega izobraževanja. Če upoštevamo tudi druge raziskave v zadnjih letih, opazimo, da nižje in srednje poklicno izobraževanje nazadujeta – zmanjšujeta se vpis in programska ponudba. Tako postajata najšibkejša člena v verigi izobraževalnega sistema. Vizije in razmisleki o poklicnem izobraževanju so preveč pošolani in pozabljajo na širše robne pogoje v družbi, ki povzročajo demotiviranost mladih za poklicno izobraževanje ter ovirajo načrten razvoj izobraževalne ponudbe za celotno populacijo, zlasti za tisti del mladih, ki živi v tveganih okoliščinah. Tudi perspektive niso ugodne, zlasti zato, ker država Center za poklicno izobraževanje tako rekoč »utaplja« v konglomeratu splošnih strokovnih služb za razvoj šolstva, namesto da bi ga kot samostojno strokovno službo navezala na socialne partnerje in ne nase.