Razumevanje utelešenega učenja: kvalitativna raziskava med študenti pedagogike na Hrvaškem

Senka Žižanović, Katarina Bogatić in Sanja Simel Pranjić

Povzetek:  Dialektični odnos med telesom in umom pri učenju zahteva ponovni premislek o pedagoških praksah in širših ciljih izobraževanja. Raziskave dosledno potrjujejo prednosti utelešenih pristopov za globlje in trajnejše učenje, ki pa so v vzgojno-izobraževalno prakso še vedno vključeni nezadostno. Zaradi te vrzeli je potreben razmislek, kako med začetnim izobraževanjem podpreti bodoče strokovne delavce pri razvijanju tovrstnih pristopov. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v to, kako dvopredmetni študenti pedagogike razumejo utelešeno učenje v okviru začetnega izobraževanja učiteljev in pedagogov na Hrvaškem. Uporabljene so bile tri metode: analiza študijskih programov, študentsko voden ogled učilnice in fokusna skupina z osmimi dodiplomskimi dvopredmetnimi študenti. Podatke smo pridobili s posnetki, zapiski in fotografijami z ogleda ter s prepisi razprave fokusne skupine, analizirali pa smo jih s tematsko analizo. Ugotovitve kažejo, da študenti utelešeno učenje prepoznavajo kot dragoceno, vendar učni prostor še vedno dojemajo kot pretežno sedeč. Raziskava je razkrila tudi izzive, povezane s telesnim samodoživljanjem študentov v povezavi z učenjem in gibanjem, kar predstavlja pomemben dejavnik pri udejanjanju utelešenega učenja v praksi. Prispevek se zaključuje s poudarkom, da je treba posebno pozornost nameniti opremljanju bodočih pedagogov in učiteljev z izkušnjami, umeščenimi v njihov sociokulturni kontekst, saj to predstavlja nujno osnovo za smiselne spremembe v praksi.