Dialoški model avtoritete kot spopad za vzajemno Robi Kroflič
Povzetek: V besedilu obravnavam razliko med substancialnim in dialoškim pojmovanjem avtoritete. Za primer prvega analiziram pogled na avtoriteto, kot ga je na podlagi Lacanove psihoanalize in specifične interpretacije Heglove Fenomenologije duha vzpostavil Krek. Kritiko lacanovskega modela avtoritete zasnujem na feministični kritiki J. Benjamin in konceptu pripoznanja, kot so ga v zadnjem obdobju izoblikovali N. Fraser, M. Boler, J. Benjamin in Bingham. Temeljna ideja kritike je v tem, da avtoritete ne smemo gledati predvsem kot mehanizem, ki omogoči separacijo otroka od materinskega objekta in s tem razvoj otrokove avtonomije kot neodvisnosti, ampak kot dialoški spopad za vzajemno pripoznanje, ki se začne že v diadnem odnosu z materinskim objektom, torej pred nastopom očetovske instance in z njo simbolnega Zakona. Dialoško razumevanje avtoritete tako poudari za otrokov nadaljnji razvoj pozitiven pomen čustvene izmenjave in uglaševanja med otrokom in materinskim objektom ter dejstvo, da je vzajemnost pripoznavanja temeljna naloga vzgojnega odnosa, ki se ne konča s ponotranjenjem simbolnega Zakona, torej z rešitvijo Ojdipovega kompleksa. Opisani premik pa vpliva na temeljno pojmovanje vzgojnega procesa, oblikovanje etičnih in političnih podmen vzgoje v družbenem prostoru in teoretično zasnovo vzgojnega koncepta šole.