Prof. dr. Metod Resman, sedemdesetletnik Zdenko Medveš
Povzetek: Moje življenje in življenje Metoda Resmana sta imeli več stičnih točk. Bila sva kolega na fakulteti (kot študenta in učitelja), z družinama sva opravila kar nekaj pohodniških tur v gore in potovanj, skupaj sva preživljala dopustniške dni, si izmenjavala besedila v branje pred objavo, pa tudi skupaj »sedela« v različnih organih. Mogoče je zato kar nerazumljivo, da nisva – če zanemarim poročila o strokovnih srečanjih, ki sva jih organizirala – skupaj napisala niti ene znanstvene razprave. Ne znam si odgovoriti, zakaj je bilo tako. Mogoče sva v preteklih časih kar nekako pristajala na to, da se je Metod specializiral predvsem za šolske svetovalne službe, medtem ko je bila moja domena bolj zgodovina pedagogike in šolstva ter mednarodne primerjave. A ko sem zadnje dni pogledal v različne Metodove objave, sem ugotovil, da interesna raziskovalna področja res ne bi smela biti ovira, saj nama je ožji raziskovalni interes znotraj pedagogike in šolstva skupen. Oba namreč manj zanimajo problemi, ki so v delu šole povezani z intelektualnim razvojem mladih, usvajanjem ali posredovanjem znanja in učnimi dosežki, torej z izobraževanjem, bolj pa se posvečava problemom, ki se porajajo v odnosih, počutju mladih v šoli, njihovem čustvenem doživljanju in iskanju sebe, torej z eno besedo – v vzgoji.