Pedagoške in psihološke kompetence univerzitetnih učiteljev: njihov pomen za napredovanje v Hrvaškem kontekstu Snježana Močinić in Lorena Lazarić in Ivana Paula Gortan Carlin
Povzetek: Namen dela je preveriti, ali so raziskave v zvezi s pedagoško-didaktičnimi in psihološkimi kompetencami še vedno naklonjene poklicnemu napredovanju visokošolskih učiteljev in kateri modeli razvoja učiteljskih kompetenc se običajno uporabljajo. Raziskava je bila izvedena z novo izdelanim vprašalnikom, za katerega je bila ugotovljena zanesljivost α = 0,804. Uporabljena je deskriptivna in kavzalno-neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja z uporabo ankete, ocene stališč in analize pedagoške dokumentacije. V raziskavi je sodelovalo pedagoško osebje Univerze Juraj Dobrila v Pulju na vseh stopnjah akademske kariere. Anketiranci menijo, da je za zaposlitev na univerzi nujno uvesti obveznost formalne končane pedagoško-psihološke izobrazbe. Po njihovi oceni poglobljeno poznavanje vsebine predmeta, opazovanje primerov dobre prakse in občasna udeležba na ciljnih predmetih ne zadoščajo za izvajanje kakovostnega univerzitetnega pouka. Analiza sprejetih rezultatov lahko uporabimo kot znanstveni prispevek k tematiki, povezani z razvojem in vrednotenjem pedagoško-psiholoških kompetenc visokošolskih učiteljev. Profesionalizacija poučevanja, skupaj z izboljšanjem pristopov k poučevanju in uvajanjem aktivnih metod učenja, ostaja prednostno področje v Republiki Hrvaški, saj je v primerjavi z učitelji v osnovnih in srednjih šolah večina univerzitetnih profesorjev na začetku svoje akademske kariere imajo minimalno ali nič pedagoško-didaktične izobrazbe.