Pravljice kot didaktično sredstvo pri pouku slovenščine kot drugega/tujega jezika in ruščine kot tujega jezika: praktični primeri poučevanja

Teja Petrovčič, Hana Kuhar in Manca Perko

Povzetek:  Ljudske pravljice pri pouku tujega jezika spodbujajo razvoj otrok in mladostnikov na jezikovnem, čustvenem in spoznavnem področju, hkrati pa prinašajo veliko informacij o kulturi naroda, njegovih običajih in jeziku. V teoretičnem delu članka predstavimo vlogo slovenščine kot drugega/tujega jezika ter ruščine kot tujega jezika v slovenskem izobraževalnem sistemu ter opišemo položaj umetnostnih besedil, zlasti pravljice kot literarne zvrsti, pri pouku slovenščine in ruščine kot tujih jezikov. V članku ponazorimo razlike pri vključevanju pravljic v učne načrte za slovenščino in ruščino ter pojasnimo izvor teh razlik. Za dodatno osvetlitev koristi vključitve pravljic in za pomoč učiteljem v osrednjem delu članka predstavimo praktična primera uporabe ljudskih pravljic pri pouku slovenščine kot drugega/tujega in ruščine kot tujega jezika. Poudarimo, da imajo slovenske in ruske ljudske pravljice kot didaktično sredstvo veliko jezikovnih in besednih značilnosti, ki pripomorejo k razvoju jezikovnih zmožnosti ter so tako učencem v podporo pri učenju slovenščine kot drugega/tujega jezika in ruščine kot tujega jezika.