Teoretična izhodišča in značilnosti Nacionalnega kurikula za zgodnjo in predšolsko vzgojo in izobraževanje v Republiki Hrvaški

Jasminka Zloković in Diana Nenadić-Bilan

Povzetek:  Sodobna koncepcija zgodnje in predšolske vzgoje temelji na humanistični razvojni paradigmatični usmeritvi, ki afirmira otroka kot osebnost od rojstva in ga spoštuje kot takega. V vzgojnem procesu otrok ni objekt, temveč subjekt, ki participira, (so)konstruira in v veliki meri določa svoje lastno življenje in razvoj. V Republiki Hrvaški se v Nacionalnem kurikulu za zgodnjo in predšolsko vzgojo (2014) uveljavlja pluralizem humanističnih razvojnih pedagoških koncepcij in različnost pristopov pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela z otroki v zgodnjem življenjskem obdobju. Posebno se poudarja zagotavljanje kakovosti pedagoške prakse, kar pomeni upoštevanje vseh vidikov otrokovega razvoja, kakor tudi pomena vzgojiteljev in staršev v vzgojno-izobraževalni praksi. Po izhodišču in svoji organizacijsko-strateški strukturi je Nacionalni kurikul za zgodnjo in predšolsko vzgojo (2014) usmerjen k transformacijskemu in odprtemu sokonstrukcijskemu modelu vzgojno-izobraževalnega dela namesto k tradicionalnemu transmisijskemu modelu. Humanistični razvojni in dinamični pristop je temeljno izhodišče, ki je poudarjeno v tem dokumentu, kakor tudi njegova odprtost ter podpora iniciativi in dejavnosti otrok. Tradicionalna paradigma, po kateri je vzgojitelj poučevalec, prenašalec znanja, voditelj in nadzornik vzgojno-izobraževalnega procesa, se v uradnem stališču opušča. Z implementacijo in izvajanjem procesa (samo)vrednotenja se v sistemu zgodnje in predšolske vzgoje in izobraževanja poskuša zagotoviti kultura dialoga, osebna in poklicna odgovornost ključnih udeležencev ter kultura samovrednotenja.