Teoretična izhodišča in značilnosti Nacionalnega kurikula za zgodnjo in predšolsko vzgojo in izobraževanje v Republiki Hrvaški
Jasminka Zloković in Diana Nenadić-Bilan

Povzetek:  Sodobna koncepcija zgodnje in predšolske vzgoje temelji na humanistični razvojni paradigmatični usmeritvi, ki afirmira otroka kot osebnost od rojstva in ga spoštuje kot takega. V vzgojnem procesu otrok ni objekt, temveč subjekt, ki participira, (so)konstruira in v veliki meri določa svoje lastno življenje in razvoj. V Republiki Hrvaški se v Nacionalnem kurikulu za zgodnjo in predšolsko vzgojo (2014) uveljavlja pluralizem humanističnih razvojnih pedagoških koncepcij in različnost pristopov pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela z otroki v zgodnjem življenjskem obdobju. Posebno se poudarja zagotavljanje kakovosti pedagoške prakse, kar pomeni upoštevanje vseh vidikov otrokovega razvoja, kakor tudi pomena vzgojiteljev in staršev v vzgojno-izobraževalni praksi. Po izhodišču in svoji organizacijsko-strateški strukturi je Nacionalni kurikul za zgodnjo in predšolsko vzgojo (2014) usmerjen k transformacijskemu in odprtemu sokonstrukcijskemu modelu vzgojno-izobraževalnega dela namesto k tradicionalnemu transmisijskemu modelu. Humanistični razvojni in dinamični pristop je temeljno izhodišče, ki je poudarjeno v tem dokumentu, kakor tudi njegova odprtost ter podpora iniciativi in dejavnosti otrok. Tradicionalna paradigma, po kateri je vzgojitelj poučevalec, prenašalec znanja, voditelj in nadzornik vzgojno-izobraževalnega procesa, se v uradnem stališču opušča. Z implementacijo in izvajanjem procesa (samo)vrednotenja se v sistemu zgodnje in predšolske vzgoje in izobraževanja poskuša zagotoviti kultura dialoga, osebna in poklicna odgovornost ključnih udeležencev ter kultura samovrednotenja.

Za ogled celotnega besedila morate biti naročnik in se prijaviti.
Revija izhaja ob finančni pomoči Javne agencije
za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.