Pojmovanja romskega otroka in starša v pedagoškem kontekstu

Lucija Klun in Maša Bartol

Povzetek:  Raziskava je nastala na podlagi večletnega terenskega dela študentov prostovoljcev. Pri sodelovanju z romskimi družinami smo ugotovili, da se vzgojno-izobraževalna pot otrok (ne glede na izredno različnost med družinami) izide na predvidljive načine: z občutki nesprejetosti in nesposobnosti pri otrocih, učnimi težavami, pripisanimi posebnimi potrebami, segregacijo in zgodnjim opuščanjem šolanja. Ideji romskega otroka in romskega učenca se kažeta kot ključna diskurzivna konstrukta, ki vodita institucionalne postopke vključevanja/izključevanja v pedagoškem procesu. Medtem ko formalno (v zakonih in strategijah) prevladuje ideologija integracije/inkluzije, krožeče diskurzivne konstrukcije pedagoških delavcev »romsko drugačnost« konstruirajo kot deficit. V tem kontekstu se asimilacija in nazadnje segregacija kažeta kot nujna institucionalna prijema za kompenzacijo primanjkljajev in udejanjanje enakih možnosti. V članku analiziramo, kako 11 pedagoških delavcev, zaposlenih v vrtcih, osnovnih šolah in osnovnih šolah s prilagojenim programom, konstruira pojem romskega starša in otroka/učenca. Obenem pa pojem Roma, kakršen je prisoten v pedagoškem kontekstu, postavljamo v širši zgodovinski in družbeni kontekst kovanja »romskosti« kot težave, ki mora biti rešena, oz. deficita, ki mora biti odpravljen. Pri tem zagovarjamo tezo, da so sodobni pedagoški poskusi Rome vzgojiti in izobraziti zgolj preobraženi podaljšek zgodovinskih poskusov evropskih držav, da bi »romski odklon« (od predpostavljene norme evropskih dominantnih družb) odpravljale oz. ga upravljale.