Modeli in strategije za obravnavo učencev z učnimi težavami − vpliv na spremembe v poučevalni praksi Dr. Marija Kavkler
Povzetek: Uspešno implementacijo Koncepta dela z učenci z učnimi težavami v osnovni šoli1 (Magajna in sod. 2008 a) zagotavlja inkluzivna vzgoja in izobraževanje, zato predstavlja tudi krovni koncept učinkovite obravnave otrok z učnimi težavami. Inkluzivne vzgoje in izobraževanja za učence z učnimi težavami pa ni brez prilagajanja učnih in vzgojnih metod, učnega gradiva, preverjanja in ocenjevanja, podpore ter pomoči učencu in učitelju v razredu. Vse te pogoje omogoča sistematično izvajanje sistemskega pristopa inkluzivne vzgoje in izobraževanja. Kadar podsistemi usklajeno delujejo, dobimo učinkovit sistem, ki lahko uspešno podpira vse učence in še posebno učence z učnimi težavami. Pri učencih z učnimi težavami moramo upoštevati njihove biološke, socialno-emocionalne in vzgojno-izobraževalne posebne potrebe. Posebne potrebe učencev z učnimi težavami terjajo prilagojeno učno okolje. Najpomembnejšo vlogo pri zagotavljanju prilagojenega in motivacijskega učnega okolja ima učitelj. Ta mora izvajati strategije dobre poučevalne prakse na vseh stopnjah petstopenjskega modela učne pomoči učencem. Petstopenjski model učne pomoči temelji na kontinuumu učnih težav in kontinuumu oblik pomoči ter podpore učencu in učitelju. V prispevku so predstavljene nekatere strategije, ki se izvajajo na posameznih stopnjah tega modela.