
LETNIK/VOL. 53/119, številka 5, december 2002
VSEBINA
ŠOLA IN DEMOKRACIJA
- Uvod k tematskemu delu številke - Mojca Kovač Šebart, Zdenko Medveš
- Enakost in svoboda: temeljni
vrednoti demokracije in šole - Zdenko Kodelja
- Nova paradigma pravičnosti
v šoli - Zdenko Medveš
- Šola - izkustveni prostor socialnega
učenja in/ali moralne vzgoje? - Robi Kroflič
- Demokracija, šola in filozofija
za otroke - Marjan Šimenc
- Socialna pravičnost in načelo vseživljenjskega
učenja - Sabina Mojškerc
- O pravicah otrok v izobraževanju
in o izobraževanju kot otrokovi pravici - Damijan Štefanc
NETEMATSKE RAZPRAVE
- Motivacijski dejavniki
izbire študija in poklica vzgojitelja predšolskih otrok - Majda Cencič,
Branka Čagran,
- Argumenti za prenovo izobraževanja
učiteljev - Slavko Cvetek
- Donosnost učenja in selekcija v
šoli - primer treh držav - Dejan Makovšek
- Uvajanje novincev v vrtec in učenje rutinskih privajenosti - Olga
Ebert
POROČILA, OCENE
- Pouk spoznavanja okolja v prvem razredu devetletne
osnovne šole - Vlasta Hus o svoji doktorski disertaciji
- Kulturnica v Vodnikovi domačiji - Angelca Kunstelj
- France Ostanek (1902 - 1989) - Tatjana Hojan
S KNJIŽNE POLICE
Nove knjige v pedagoški knjižnici - Tanja Šulak
Dr. Zdenko Kodelja
ENAKOST IN SVOBODA: TEMELJNI VREDNOTI DEMOKRACIJE IN ŠOLE
Povzetek:
Demokracija temelji na dveh vrednotah: na enakosti in svobodi. Vendar
enakost in svoboda nista absolutni vrednoti, saj ne obstaja noben
abstrakten princip (vključno s principom svobode in enakosti), ki
ne bi dopuščal izjem pri aplikaciji. Toda razlika med pravilom in
izjemo je v tem, da mora biti izjema upravičena. Tam, kjer je svoboda
pravilo, mora biti upravičena njena omejitev, in tam, kjer je enakost
pravilo, mora biti upravičena neenaka obravnava. V prvem delu besedila
je poudarek na nekaj primerih, značilnih za šolsko sfero, za katere
velja dokaj široko soglasje, da so omejitve svobode, ki sicer velja
kot pravilo, upravičene. V drugem delu pa je predmet analize zgolj
eden, a za razumevanje demokratičnosti šolstva pomemben primer, kjer
je enakost pravilo in mora biti zato neenaka obravnava (kot izjema)
upravičena. Gre za dobro znano idejo o enakih izobraževalnih možnostih.
Ključne besede: demokracija, enakost, svoboda, šola, enake izobraževalne
možnosti
Dr. Zdenko Medveš
NOVA PARADIGMA PRAVIČNOSTI V ŠOLI
Povzetek:
Šolska pravičnost je ena od stalnih tem tudi v modernem raziskovanju
šole. Res je, da se je zadnji dve desetletji manj govorilo in pisalo
o njej, kot da se je tema izčrpala v diskusijah ob velikih šolskih
reformah prejšnjega stoletja. Danes postaja vse bolj prisoten nov
pogled na pravično šolo, ki izhaja iz pravice vsakogar do kakovostnega
znanja in razvoja. V tej postavitvi je razumevanje šolske pravičnosti,
ki je dosežena z enotno šolo in načelom enakih možnosti, zgodovinsko
preseženo. Namesto načela enakih možnosti se kot mera šolske pravičnosti
pojavlja načelo "enakih rezultatov", kar štejem kot novo
paradigmo šolske pravičnosti, ker celostno spreminja filozofijo šole.
Šola in učitelj postajata soodgovorna na šolsko uspešnost vsakega
posameznika. Šola pa mora zagotoviti posebno skrb in odgovornost za
tradicionalno šolsko deprivilegirane dele populacije. Pogoja za to
uveljavljanje nove paradigme sta kakovost šole in evalvacija, usmerjena
na dosežene rezultate. Proces merjenja in primerjanja šolskih rezultatov
pa ni neproblematičen. To velja posebno za mednarodne projekte merjenja
šolskih učinkov, kot je na primer PISA, ki imajo intenco po reviziji
koncepta šolskega znanja, zlasti splošne izobrazbe. Takšni projekti
so lahko znamenje za začetek globalizacijskih procesov tudi v šolstvu.
Ključne besede: demokracija, pravičnost, enakost možnosti,
enakost rezultatov, enotna šola, socialna diferenciacija, PISA, merjenje
šolskih učinkov, globalizacija.
Dr. Robi Kroflič
ŠOLA - IZKUSTVENI PROSTOR SOCIALNEGA
UČENJA IN/ALI MORALNE VZGOJE?
Povzetek:
V razpravi poskuša avtor odgovoriti na vprašanji, ali je vsako izkustveno
socialno učenje v šoli ustrezno in ali s sklicevanjem na načelo vzgojnosti
pouka lahko izobraževalnemu konceptu javne šole pripišemo ustrezne
vzgojne učinke. Analiza Herbartove pedagogike pokaže, da njegov koncept
Bildung predpostavlja jasno izoblikovan vzgojni koncept kot nekakšen
zemljevid kreiranja vzgojnih učinkov. Analiza Deweyevega koncepta
izkustvenega kontinuuma pa pokaže, da je izkušnja v vzgoji lahko tudi
nepedagoška - škodljiva z vidika nadaljnjega razvoja mišljenja, moralnega
razsojanja in ravnanja. Zato tudi javna šola, ki poudarja primat posrednih
vzgojnih dejavnikov, potrebuje jasno izoblikovane vzgojne smotre -
vrednote, načrt konkretnih vzgojnih dejavnikov in učitelja, ki zmore
reflektirati svojo vzgojno vlogo. Analitična pedagogika je učitelju
lahko zemljevid, jasno opredeljene temeljne smernice - vrednote šole
merilo, poznavanje vzgojnih dejavnikov in njihovo usmerjanje pa instrument
uresničevanja vzgojnega koncepta šole.
Ključne besede: vzgojni koncept, vzgojnost pouka,
izkustveni kontinuum, nenačrtovani vzgojni učinki.
Dr. Marjan Šimenc,
DEMOKRACIJA, ŠOLA IN FILOZOFIJA ZA OTROKE
Povzetek:
Učenje za demokracijo predpostavlja temeljno vednost o demokraciji,
niz spretnosti, predvsem pa intelektualna avtonomija. Program filozofije
za otroke ponuja model, kako jo vzpostaviti. Temelji na skupnosti
raziskovanja, ki premik reformskih pedagogik od učitelja k učencu
zaostri v premik k skupnosti. Jedro programa je usposabljanje za kritično
moč razsojanja, vendar refleksija vsaj v nekem koraku ne poteka na
ravni posameznika, temveč na ravni skupine. Enako je z demokratičnimi
vrednotami: na deklarativni ravni so vse vrednote podrejene kritičnemu
premisleku, v katerem si jih posameznik refleksivno prisvoji. Analiza
pa pokaže, da je ta premislek mogoč šele na izčiščenju prostora, ki
samo predpostavlja prisvojitev temeljnih proceduralnih vrednot na
ravni vsakdanje prakse.
Ključne besede: demokracija, šola, filozofija za otroke,
demokratične vrednote.
Sabina Mojškerc
SOCIALNA PRAVIČNOST IN NAČELO VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA
Povzetek:
Načelo vseživljenjskega učenja se je povzpelo v sam vrh izobraževalne
politike Evropske unije. To potrjujejo tudi številni dokumenti, ki
jih je na to temo pripravila Evropska komisija. Tak dokument je tudi
Memorandum o vseživljenjskem učenju, v katerem lahko najdemo številna
priporočila za spremembo ustroja izobraževalnega sistema, ki bi jih
na kratko lahko strnili v težnjo po decentralizaciji in deformalizaciji
izobraževanja. Argumenti za tovrstne pristope se iščejo na eni strani
v interesu kapitala na drugi pa v želji po zagotavljanju večje socialne
pravičnosti. Razprava skuša s postavitvijo te strategije v širši družbeni
kontekst osvetliti, kako in katerim interesom se lahko skozi vpeljavo
načela vseživljenjskega učenja približujemo.
Ključne besede: oblast, znanje, pravičnost in zagotavljanje
enakih možnosti, decentralizacija, deformalizacija, družbena reprodukcija,
emancipacija.
Damijan Štefanc
O PRAVICAH OTROK V IZOBRAŽEVANJU IN O IZOBRAŽEVANJU KOT OTROKOVI PRAVICI
Povzetek:
S sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah smo se tudi v Sloveniji
zavezali spoštovati temeljne otrokove pravice. Država kot podpisnica
Konvencije mora zagotavljati pogoje, v katerih je spoštovanje pravic
sploh mogoče, mehanizmi, ki jih ima za to na voljo, pa so predvsem
pravne narave - zakonodaja in podzakonski akti. V prispevku pokažemo,
kako so otrokove pravice našle pot v Konvencijo in od tam tudi v slovensko
(šolsko) zakonodajo. Čeprav lahko deluje samoumevno, da bo zagotavljanje
otrokovih pravic z zakonodajo pomenilo tudi spoštovanje le-teh v šolski
vzgojni praksi, nam prikazani podatki iz raziskave o otrokovih pravicah
dajejo slutiti, da ni vedno tako. Kljub vsemu poudarjamo tudi dejstvo,
da sami podatki ne omogočajo izpeljave enoznačnih interpretacij, vsaj
ne na ravni iskanja vzrokov za takšne subjektivne ocene otrok, kot
smo jih pridobili z raziskavo.
Ključne besede: otrokove pravice, pravni mehanizmi zagotavljanja
pravic, pravica do izobraževanja, otrokove pravice v šoli, Konvencija
o otrokovih pravicah, šolska zakonodaja, legitimna vzgojna praksa.
Dr. Majda Cencič,
Dr. Branka Čagran,
MOTIVACIJSKI DEJAVNIKI IZBIRE ŠTUDIJA
IN POKLICA VZGOJITELJA PREDŠOLSKIH OTROK
Povzetek:
V članku je predstavljenih nekaj teoretičnih izhodišč o izbiri poklica
ter izsledki relevantnih raziskav. Osrednji del je namenjen empirični
raziskavi, v kateri smo proučevali motivacijske dejavnike vzorca študentov
prvega letnika predšolske vzgoje Univerze v Ljubljani (oddelek predšolske
vzgoje v Ljubljani in oddelek predšolske vzgoje v Kopru) in Univerze
v Mariboru za študij predšolske vzgoje. Vzorec študentov v študijskem
letu 2001/02 je enostavni slučajnostni vzorec iz hipotetične statistične
množice. Zaradi majhnega števila fantov vloge spola nismo mogli statistično
kontrolirati, smo pa kraj šolanja in s faktorizacijo večjega števila
razlogov identificirali pet dejavnikov (dva dejavnika notranje, dva
zunanje motivacije in enega motivacijsko mešanega). Rezultati analize
razlik med študentkami glede na kraj šolanja kažejo, da so študentke
ljubljanske Pedagoške fakultete za študij bolj notranje motivirane,
saj se je zanje pokazalo, da jih vodi samouresničevanje lastnih potencialov
ter poklicanost za vzgojiteljski poklic. Pri študentkah oddelka v
Kopru izstopajo aspiracije in stereotipi ter alternativni cilji. Pri
študentkah Pedagoške fakultete v Mariboru pa se kažejo značilnosti
zunanje motivacije, saj jih bolj vodijo socialno-ekonomske koristi,
pa tudi aspiracije in stereotipi. Rezultati so dobljeni pri študentkah
prvega letnika. Morda bi ob koncu študija zaznali spremembe v motiviranosti
študentk prvega letnika obeh univerz.
Ključne besede: izbira poklica, motivacijski dejavniki
izbire študija, predšolska vzgoja, poklic vzgojitelj predšolskih otrok.
Dr. Slavko Cvetek
ARGUMENTI ZA PRENOVO IZOBRAŽEVANJA UČITELJEV
Povzetek:
Izhodišče prispevka predstavlja avtorjeva trditev, da se izobraževanje
učiteljev v Sloveniji utemeljuje v zastarelem in za današnji čas neustreznem
pristopu, v skladu s katerim je teorija, posredovana študentom na
fakulteti, podlaga za prakso, tisti čas oz. del študija, ki ga študent,
prihodnji učitelj, preživi v šoli oz. razredu. Za razliko od tega
je po avtorjevem mnenju za sodobno izobraževanje učiteljev značilen
takšen odnos med teorijo in prakso, v katerem sta ti podlaga druga
drugi oz. sta v interaktivnem medsebojnem razmerju. Avtor dokazuje
pravilnost svoje trditve z zgodovinskimi, epistemološkimi in empiričnimi
argumenti. Med prvimi je po njegovem mnenju bistvenega pomena splošen
premik na področju visokošolskega izobraževanja od poučevanjske k
učenjski paradigmi, medtem ko gre pri drugih za spremenjen odnos med
teorijo in prakso v izobraževanju profesionalnih praktikov. Empirični
argumenti temeljijo na ugotovitvah evalvacije programa za izobraževanje
učiteljev angleškega jezika na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.
Ugotovitve potrjujejo izhodiščno trditev, zato se avtor zavzema za
to, da se na Pedagoški fakulteti in nasploh v Sloveniji začne proces
prenove programov za začetno izobraževanje učiteljev.
Ključne besede: izobraževanje učiteljev, refleksija,
reflektivna praksa, reflektivni model, programska evalvacija.
Dejan Makovšek
DONOSNOST UČENJA IN SELEKCIJA V ŠOLI - PRIMER TREH DRŽAV
Povzetek:
V prispevku usmerjamo pozornost k rasti znanja učencev (donosnosti
učenja) v pogojih rastočih izobraževalnih standardov. Najprej preučujemo
izobraževalne standarde in njihovo vlogo pri selekciji v šolskem sistemu.
Nato postavimo model rasti znanja, ki upošteva tekmovalnost med učenci
in rast zahtevnosti zaradi pogoja doseganja Gaussove porazdelitve
rezultatov. Ugotavljamo, da so izobraževalni standardi v končni fazi
izvajanja - v učilnici, nejasni. To pa ima lahko kritičen negativni
vpliv pri visoki zahtevnosti v šoli in tekmovalnosti med učenci, saj
se vse več učnega časa učencev porablja za zagotavljanje njihove selekcije.
Ključne besede: selekcija, tekmovalnost, evalvacija,
učenje, izobraževalni standardi, notranja učinkovitost izobraževalnega
sistema, modeli rasti znanja.
Olga Ebert
UVAJANJE NOVINCEV V VRTEC IN UČENJE RUTINSKIH PRIVAJENOSTI
(Konfliktnost med sanitarno-higienskimi in pedagoškimi zahtevami)
Povzetek:
V iskanju najprimernejše vzgojne koncepcije se vrtci srečujejo s "starimi"
praksami in načini delovanja, ki jih skušajo nadomestiti z novejšimi
pristopi. Ohraniti želijo pozitivne dosežke stroke, hkrati pa uvajati
nove, bolj sproščene oblike dela, ki temeljijo na načelih demokratičnosti,
individualnosti in upoštevanju otrokovih pravic.
Otrok se sreča z zahtevami institucije takoj ob vključitvi v vrtec,
to je pogosto že v prvih treh letih življenja. Prisiljen se je podrediti
vsakdanjim nevidnim praksam, ki jih predenj postavlja novo družbeno
okolje. S pridobivanjem "navad" se nauči življenja v skupnosti.
Ko otrok izstopi iz varstva družine in se vključi v vrtec, začne pridobivati
tudi rutinske navade, ki so značilne za institucijo. Kurikulum za
vrtce posveča posebno pozornost poznavanju otroka, socialnemu učenju,
sodelovanju s starši, pa tudi učenju vsakodnevnih privajenosti. V
praksi je nujno prepletanje rutine z igro in dejavnostmi z različnih
področij. Pri delu v vrtcih pa ni prisotno le upoštevanje pedagoških
zahtev, temveč na organizacijo življenja in dela vplivajo tudi predpisi
z drugih področij. Najmočnejši vpliv imajo sanitarno-higienski predpisi,
ki se prepletajo na vseh področjih neposrednega dela z otroki. Dosledno
upoštevanje teh predpisov povečuje obseg rutinskih privajenosti, ki
jih mora usvojiti otrok in ovira uvajanje bolj sproščenih oblik dela
v vrtec, oblik, kakršne predvideva sodoben koncept predšolske vzgoje.
Ključne besede: uvajanje novincev, institucija, dnevna
rutina, kurikulum, prikriti kurikulum, pedagoški pristop, bolj sproščene
oblike dela, predpisi, zdravstveno-higienske zahteve, medikalizacija.
|